PGAWC Tatlisu 2018

Kljub temu da se je leto šele začelo in da nam jadralnim padalcem temperature še niso kaj prida naklonjene, sem se kot Lintvarjev pikaš pridno pripravljal na prvo tekmo za svetovni pokal, ki je potekala na severnem Cipru.

Tja sem se odpravil z dobrima prijateljema Jakom ter Francijem. Pot do Cipra s prestopom v Istanbulu je trajala približno 5h, ampak v dobri družbi je čas hitro minil in kot bi mignil smo bili na cilju.

Po namestitvi smo se odpravili na večerjo. Po dolgem času smo se spet srečali z ostalimi tekmovalci in z navdušenjem smo jih pozdravili. Na tekmah niso le rezultati tisti ki štejejo, štejejo predvsem tudi nova poznanstva in prijateljstva ter na splošno dobri odnosi z ostalimi tekmovalci.

 Prihod na Ciper je bil načrtovan tri dni pred pričetkom tekme, saj sva z Jako želela narediti še nekaj skokov pred tekmo. A zaradi slabe organizacije prevoza nama prvi dan ni uspelo izvesti treninga. Tudi v naslednjih dveh dnevih nisva mogla narediti niti enega skoka, saj nama tega ni dopuščal premočan veter. Načrti o treningu so tako na žalost splavali po vodi. Tolažila sva se lahko le z nekaj minutami ground handlinga pred mrakom, ko je veter popustil.

Ob prihodu na otok nas je jezil veter, nato pa je v soboto, na prvi dan tekme, začelo še deževati. A pregovor pravi, da “po dežju zmeraj posije sonce” in tako smo tudi mi dočakali vsaj malo tega sonca. Sončno pavzo smo hitro izkoristili za izvedbo serije, je pa res, da je bil veter še vedno na meji. Po prvih skokih se je pokazalo, da so piloti na pristanek prihajali zelo nizko in da so posledično morali pristajati z vetrom ali pa iz zavoja kar pa je vse prej kot optimalno za varen pristanek na piko. Glede na okoliščine sem se tolažil s tem, da pri meni ne bo tako, saj letim B klaso in bom po vsej verjetnosti imel dovolj višine, da opravim dober pristanek. In točno tako je tudi bilo vse do zadnjega metra, ko mi je za trenutek popustila koncentracija. Le delček sekunde slabe koncentracije je zadostoval, da sem tarčo preletel za 23cm. Vam se verjetno to sliši smešno malo, a na takšni tekmi kjer je konkurenca močna, je to le povprečen rezultat in ta mi je prinesel 31. mesto.

Precej bolj izkušenemu pilotu Jaki zahtevne vetrovne razmere niso delale težav. Njegov let je bil brezhiben in pristal je le 1cm od pike. To mu je prineslo odlično drugo mesto.

Pri Francijevem letu je veter spet nekoliko pojačal, kar mu je onemogočilo dolet do pike. Kljub temu, da je pristal 50m stran od pike, je bil Franci kot rekreativni pilot zadovoljen in ni zaprosil za rejump.

Za naslednji zadnji dan je bil napovedan še močnejši veter. Organizator se je odločil, da naredi prvi brifing že ob 5h zjutraj. Na ta jutranji brifing najbrž ni šel nihče, saj je že sam pogled skozi okno razkril, da je veter premočan. Parawaiting se je nadaljeval do 16h, zatem pa je kot strela z jasnega padla nova odločitev organizatorja. Kljub močnemu  vetru so se odločili, da nas odpeljejo na štart. Ko sem prišel na vzletišče, je ravno odletel prvi predtekmovalec, ki pa je pokazal, kar smo pravzarav vsi pričakovali. Veter je bil tako močan, da je pristajal nekaj sto metrov od pike in le zamalo zgrešil gozdiček. Čez nekaj časa je veter vseeno nekoliko popustil in tekma se je pričela. Tudi tokrat v neprimernih razmerah. V drugi seriji sem imel nekaj smole, saj je bil veter tako močan, da sem bil dobrih 100m prekratek. Rejumpa nisem dobil, vendar ga ni dobil tudi noben drug tekmovalec. Žal se proti naravi ne da nič in tako je tudi organizator nekaj skokov kasneje prišel do spoznanja, da je izvedba druge serije nemogoča zaradi premočnega vetra in jo je prekinil.

Ob koncu je sledila proslava in razglasitev zmagovalcev. Na tekmi je sodelovalo 115 tekmovalcev. Sam sem v posamični razvrstitvi s 23 cm zasedel 31. mesto, kar govori o izredno visoki kvaliteti tekmovalcev. V ekipni razvrstitvi smo ekipa Triple Seven zasedli drugo mesto. Z rezultatom sem zadovoljen, se pa zavedam, da je konkurenca vedno hujša.

Na tem mestu bi se še rad zahvalil: Damjanu Čretniku, Mojci Pišek, Albinu Grmeku, Friderik Vajnhandlu ter Jaka Gorencu, da so mi stali ob strani ter me podpirali, kjer je to bilo le mogoče. Velika zahvala tudi ostalim, ki ste mi pomagali pri mojih treningih.

Renato Herega