Popoldansko igranje za soncu in vetru

Današnja napoved je kazala na močno termiko in kumuluse. Želela sem na vitlo. Eno imam trenutno parkirano kar doma, saj je potrebna popravila, pri čemer bo pomagal kar moj zlati oče. Jerijevo je že popravil, zdaj še sledi nadgradnja naše prve vitle, da bo vitlanje v termiki bolj prijazno in prijetno. Joj – komaj čakam!!!

Ker je po zadnjem vitlanju v vozilu ostala velika količina prahu, sem tudi sama stopila v akcijo in rešila svinjarijo. Do naslednjega vitlanja, ko bomo delali na tem, da se vzpostavi prvotno stanje. 

Kakorkoli – vitla je danes odpadla. Damjan me je prepričal, da preveč piha. Zaradi zgodnje dopoldanskih baz se mi je že rahlo mešalo, a jasno je bilo, da je vetra veliko. Zjutraj kliče Igor, če bo kje pri nas letalno, a nisem prepričana. Svetujem mu Dobrovlje, meni so predaleč. Kliče tudi Erzo. Zanima ga, če vitlamo. Osrečim ga in mu povem, da smo odpovedali. Sam je na terenu in po moje bi zelo bolelo, če bi mi na ravnini leteli stotke, medtem ko je on v službi. Malo se pozanimam v kakih razmerah so vitlali na Madžarskem in jasno mi je, da se mi preveč šparamo. Moramo izkoristiti vetrovne dneve, saj temu je vitla namenjena in škoda je, da stoji. Nič, šola za naslednjič!

Da pa dan ne bo preživet popolnoma brez padala, se z Damjanom odločiva za popoldanski obisk prekrasnega šolskega terena v kraju Brezovci blizu Moškajnc.

Seveda pokličem lokalnega pilota Renata in skupaj jo mahnemo na hrib. Pridruži se nam tudi Albin. Sicer nas na začetku malo jezi smer vetra (piha sever, mi pa rabimo vzhodnik), potem pa se naredijo dobre razmere za groundhandling. Prav super je. Naredim še en skok za OLC, potem pa znorim, ker mi flyme ni zabeležil leta. Očitno si bom res morala kupiti Naviterja, če bom želela narediti kak projekt.

No, tudi brez gps zapisa je bilo odlično. Ob povratku smo se ustavili še na ogledu vzletišča na Čoklečevi gori. Albin ga je odlično uredil in kar kliče po tem, da kdaj odletimo iz njega. Le na prvi jugozahodnik je treba počakati, potem pa bo.

Vzletišče na Čoklečovi gori ponuja odličen razgled na Ptujsko in Dravsko polje. Proti jugu se lepo vidijo Ivanščica, Ravna gora, Macelj, Donačka gora in Boč, na zahodu pa toto naše Pohorje. Nahajamo se direkt nad letališčem Moškajnci. Dejansko smo na padini, ki ga premore skoraj vsako tako športno letališče. V bližini se nahaja tudi dežurni steber, ki je dobro poznam tukajšnjim jadralnim letalce in verjetno tudi kateremu jadralnemu padalcu.

Sledil je še krajši čvek v gostilni in dan je bil popoln.

Zaspim v upanju, da se nam bodo vremena počasi razjasnila. Sicer jih sama še nisem videla, a sem slišala, da so se štorklje že začele vračati v Evropo. Reve so baje popolnoma zmedene, saj niso pričakovale, da se bodo vrnile v sneg in zimo. Skrbi me za njih in upam, da se bo vreme počasi normaliziralo in da bo tako težko pričakovana pomlad s svojim prihodom prav kmalu osrečila tako nas, kot naše prijateljice štorklje. Verjamem, da se bo počasi vse vrnilo na prave tire in predvsem upam, da pride že enkrat tisti dan, ko bomo skupaj z njimi nad ravnino vrteli stebre.

https://www.delo.si/prosti-cas/zanimivosti/storklje-so-se-prehitro-vrnile-iz-afrike.html

Mojca Pišek, DJP Lintvar