Lintvar

Uporabne povezave

Zastopamo in prodajamo

Domov

Spet Lijak

Spet Lijak

Je pač tako, da je spet zima in velika večina, razen Prevca, ki napada Dražgoško, nas je takšnih, ki se ob primernem vremenu selimo na Primorsko.

Napoved je bila spet obetavna in tako smo se podali proti Novi Gorici in to v ne malem številu.

Ura prehitro zazvoni in še preden vstanem že zamujam. Ampak na štartu smo itak prehitro – dan se šele prebuja in treba bo malo počakati.

Potem pa se zgodi tako, da sem naenkrat spet pozna. Sem se obirala na štartu, zdaj pa kaže, da je crknilo. Grem. Če scurim, se bom v avtu vsaj naspala.

Ne scurim. Hitro poberm in nič hudega sluteč se mimo pripelje Misty Dule. Si rečem, da grem za njim, ker človek že ve kaj dela. Že sem na gasu, a kljub temu, da si rečem, da bom letela bolj hitro, si ne morem pomagati in na pol poti proti zmajarski že spet vrtim. Oprostite, ampak to je ena od slajših stvari pri tem športu in ko zaslišim omamni zvok variometra si res ne morem pomagati. Vseeno hitro zapustim dviganje, saj se nadejam, da bo pri zmajarski inštrument še bolj opojno zapiskal. Ko pridem zgleda obetavno, a dviganje po parih zavojih izpuhti, nato pa tavam, kot izgubljeno pišče. Sam bog mi pošlje nekega Faktorja, ki veselo suče bolj na odprtem in hop – že se mu pridružim. Je tik nad mano in perfektno nama gre, potem pa za trenutek skoraj pozabim dihati, ko zaslišim tisto šumenje nad mojo glavo. Ta zadnje kar si želim je, da nekdo pristane v moji kupoli. Samo ne danes, prosim! Spet zadiham in nadaljujem sama. Me niti malo ne mika zapustiti dviganja, ker so propadanja danes nora, kar mi tudi lepo demonstrira moj pajdaš, ki se je po kloferju, ki ga je imel, odpeljal iz stebra, ob tem pa izgubil kar nekaj višine. Sicer ga pa čisto razumem, saj tudi sama pogosto naredim podobno.

Naj se še tako trudim, pri 1200 metrih dviganje izgubim. Zopet sem zaj… – se bom sploh kdaj naučila? Danes sem res tečna kot driska in še sama sebi grem na živce. Dule je že proti koncu Čavna jaz pa šele na začetku. Spet porinem naprej, pa me doleti podobna usoda, kot Faktorja. Tonem kot kamen. Pred tistim zobom na Čavnu za trenutek pomislim, da se bom pobrala. To moje kvačkanje me stane kar nekaj dragocenih metrov in rečem si, da s te moke danes ne bo kruha. Ob hribu si ne upam več peljati, zato se počasi pomikam proti odprtemu v upanju, da dosežem kakšen primeren pristanek. Potem pa si rečem. Ne serji! Tam na koncu – ja, tam bo definitivno delalo! Vse bolj se mi dozdeva, da sem v riti. Dviganja ni in tolažim se z dejstvom, da mi bodo danes prav prišle izkušnje iz tekem na piko. Pa vseeno bolj kot o pristanku tuhtam o morebitnem dviganju, o tem kje bi le-to lahko bilo. Opa, imam te! Naredim polni zavoj, nato še enega in vem, da se nekaj dogaja. In že ga ni več. Zdaj sem 100%, da sem pečena. Potne kaplje se mi delajo po čelu, potem pa dobim še eno šanso in tokrat se ne dam. Kmalu je očitno, da napredujem. Šele tik pod vrhom si rečem, da sem zmagala. Nasučem na 1400 metrov in pogled na Tržaški zaliv in zasidrane ladje v njem je tako nepopisno lep, kot še ni bil nikoli. Drek pa hitro letenje! To ni zame.

Pohodim gas-ampak samo do polovice, ker sem pač ženska in že sem na poti proti Kovku. Duleta ni več nikjer in spet sem sama kot običajno. Mahnem ga do štarta in ne vem kaj bi. Tiste potne kapljice s Čavna so že začele zmrzovati in niti malo mi ni do tega, da se zopet spravim v poden, zato ga mahnem nazaj proti Predmeji. Si rečem, da grem danes pogledat to luknjo do konca, vendar moram ob štirih kreniti proti Nanosu, ker sem že na Čavnu zbluzila preveč časa.

Vse gre po planu z eno majhno težavico. Časovno se vse ujema, le višina mi dela težave. Muvam se sem in tja in se nikakor ne morem pobrati nad »jurčka«. Ne da se mi več vračat nazaj, na Nanos pa s to višino tudi ne bo šlo. Si rečem da grem, če druga ne, vsaj na pico v Vipavo.

Enkrat se poberem iz podna, drugič več ne. Kljub temu, da je dokaj zanimivo in neverjetno kaj vse človek vidi tako nizko, pa je svet vsekakor lepši iz malo bolj oddaljene perspektive.

Zložim padalo in že sem na pici v Vipavi. Si rečem, da se tudi drugič splača scurit tukaj, ker pice so čisto po mojem okusu.

Dan je bil rešen. Nabila nisem nobenega, sem pa dobila najpomembnejšo bitko – bitko s samo s seboj!