Bohinjci,bohinjska magistrala, Sorica… Uf že samo misel na to pri marsikomu privabi nasmešek na obraz. A pri meni ne. Mi preprosto ne diši, ne morem. Mogoče je štart preveč ljudski, vsak k hoče gre na Sorco in odštepa klasično 130. Ali kot je rekel Cegi, če greš na Sorco moraš odletet čez dolino, ker do Campona je za pusije. In ker se pač na Sorici ne počutim dobro, sem že lansko letalno sezono začel iskati neko drugo alternativno ruto, na kateri bi se dalo daleč leteti in je še razmeroma nova. No ja nove rute nisem našel, ampak sem se odločil, da se poskusim na malo pozabljeni zaprašeni ruti po Karavankah in naprej v Avstrijo (Ja Kranjska Gora ni konec sveta). Po nekaterih informacijah, ki sem jih dobil, je bila v preteklosti ta ruta že par krat poskusno načeta, vendar pa se je po odkritju Sorice kar malo pozabilo na njo. Zato že lansko letalno sezono, skupaj z Juretom opraviva let proti Dobraču in naprej proti Lienzu. Let je bil kar uspešen, saj je poleg kilometrov zbudil tudi nekaj lokalnih asov, da so zopet začeli bolj intenzivno razmišljati o letenju iz Krvavca proti Avstriji in naprej.
In tako se je začelo. Že med zimo se dosti menimo o tem, in ko začnejo Avstrijci kot po tekočem traku vozit 200km+ je v naša želja po letenju te poti vsak dan večja. Seveda pridejo dnevi za Avstrijo, ko je vse, od smeri vetra višine baze popolno, a mi smo, kot po pravilu na kakšni tekmi in dnevi bežijo mimo nas, v Avstriji pa kar 200km sekajo. Potem pa le pride Maj in odličen teden, na katerega pa jaz osebno sploh nisem bil pozoren, in če me nebi poklical Klemen, da grem z njim na start, da je pa danes tisti dan za napad, verjetno sploh nebi šel letet. No ja saj prvi dan niti nisem šel, služba ni dopuščala, tako da napade samo Klemen, ki malo preseneti, saj ne starta iz Krvavca, ampak iz Gozda. Sicer ga Golica na poti proti Avstriji prizemlji, ampak odkrije, da Gozd zgodaj dela, in da če se pelješ do zaplate in nazaj pokriješ ves manjko kilometrov iz Krvavca. Ker naslednji dan zopet zgleda vrhunski, se kaj hitro domenimo za nov napad. In res, na startu se že zelo zgodaj počasi zberemo, jaz pa Klemen malo kasneje prpiči se Tomi, pridružita pa se odpravi se Jure, ki je že prejšni dan odletel skoraj do Siliana in Primož. Na Gozdu še vnesemo točko Brunico, za katero instrument pravi da je 190 km proč in že štartamo okoli 11. Na začetku je kar težava pobrati, sploh Tomi je bil kar nizko, ampak z malo truda se poberemo in že drvimo proti Zaplati. V zraku je kar živahno, ampak vsaj curimo ne. Pri povratku iz Zaplate. nekje na Kriški srečamo Jureta in skupaj jo mahnemo prek Dobrče, Begunšce in Stola proti Golici, katere se po tem, ko je včeraj Klemen scuril, vsi kar malo bojimo. Ampak danes je drugačen dan in kaj hitro že letimo proti Kepi na solidnih 2800. Kepa pa ni nič kaj radodarna z termiko, tako da se odpravimo naprej proti Kr. Gori kjer zopet poberemo na 2800 in jo že mahamo proti Dobraču. Dobrač ne razočara in kaj kmalu že bežimo na rob oblaka. Naslednji preskok je preskok v dolino, ki se začne z Hermagorjem. Nekako nismo vedeli, kje bi bilo najbolje preskočiti, zato smo šli do konca grebena proti Gitschalu in preskočila tam, čeprav bi se dalo že preje. Za tem sledi preskok preko Siliana. Ko se greben zaključi sta Klemen in Tomi spet dobila raketo in sta že na 3 jurje, jaz pa se mučim nekje nizko na 2400m (v Avstriji je to nizko), ker ne dobim nič pametnega, se kar s to višino vržem čez Silian. Na drugi strani pa presenečenje, priletim direkt v raketo, ki me ponese krepko čez tri jurje. Klemena in Tomija ne vidim več, opazim pa nekje pod mano Jureta. Ker se mi mudi za Krokarji letim naprej a vendar v vsej zagnanosti začnem delati napake, saj se peljem preveč po zunanjem nižjem grebenu in kaj kmalu je nad mano tudi Juri, ki leti po višjih hribih. Jaz ne najdem več spodobnega dviganja in edina zelja mi je da preletim 200km, sedaj ko sem že tako blizu. Nekako se le privlečem do Brunica, kjer pa me ustavi nevihtni oblak. Malo se še vozim nad mestom kjer vse drži in počasi pristanem.
Pospravim in poklicem malo na okoli sotrpine, ko si mi le javijo, povejo da so leteli še nekih 15 km naprej od Brunica in nazaj do slednjega. Domenimo se, da se dobimo na železniški postaji. Tam ujamemo zadnji vlak do Lienza od tam pa tema, ni ne vlakov ne avtobusov. Malo pokličemo na okoli in usmili se nas Franci, ki nas pobere okoli polnoči,doma pa smo okli tretje ure. Na tem mestu bi se še enkrat zahvalil Franciju Puklu za njegovo nesebičnost in pripravljenost pomagati kolegom padalcem. HVALA Franci.
To kar je napisal Tomi, pove vse o letenju na tisti dan. »Leteli smo po močnih stebrih in bolj malokrat padli pod greben. Razgledi so bili res fenomenalni, ampak seveda vsi brez fotoaparata.«
Ruta je zopet aktualna, saj sta Klemen in Tomi naredila blizu 240km jaz 214 Jure pa 210. Možnosti raznih drugih poti so velike, samo odleteti jih je potrebno. Moj naslednji cilj je 250km in potem še prelet do Davosa v Švici, kar pa znese že nekaj čez 300km. In mogoče komu uspe odleteti tudi s povratkom, da nebo samo One Way.
One way
