Mati Lisca, vse si mi pokazala!

April 1991.

Prvič sem se znašel s prijatelji sopiloti na Lisci. Čeprav je bila Lisca znana kot dobro jadralno zmajarsko in padalsko izhodišče, sem do tedaj »skakljal« le s kozjanskih gričev. Že ob parkiranju avtomobila se mi je prvič v življenju v živo pojavila podoba padalca, ki jadra – torej jadralnega padalca. Še danes se spominjam občutkov ob pogledu, ko sem si rekel: »U madonca, to bi tudi jaz!«  Na vzletišču je bilo kar nekaj pilotov lokalnega kluba Kondor, s katerimi sem vzpostavil stik in ne bom pozabil soimenjaka Sonca, ki je s svojo prijaznostjo in s koristnimi informacijami pomagal razumeti, kje in kako se na Lisci leti. Vodil nas je od južnega do severnega vzletišča in natančno razložil nevarnosti določenega vzletišča, pristanke.. Kaj se je zgodilo uro zatem? Prvič sem jadral in se dvignil nad start in to po dobrega pol leta udejstvovanja v jadralnem padalstvu. Od takrat sem se vedno rad vračal nanjo – našo Lisco! Kakšen mesec po prvem obisku Lisce sem doživel ob vzletu (seveda sem imel komande spuščene in sem se popravljal v sedež) močno stransko zapiranje in nato vrtenje v spirali navzdol, ko se je moj novi Firebird F1 nekako sam rešil iz te godlje. Pa blagi trk v zraku s svojim prijateljem, prvi prelet na 1.april (doma mi seveda niso verjeli), ko sem priletel 15 kilometrov in skoraj dosegel  dom. Lisca me je vedno navduševala in redko razočarala, kot sedaj ne razočara mojih tečajnikov, ki priznavajo, da je fantastična.

Maj 2008

Znova se s padalskimi prijatelji znajdemo na Lisci, polni pričakovanj ki jih obeta dobra vremenska prognoza. Šibak vzhodnik in visoke baze – torej »perfect day«. Ker smo zelo omejeni z višino zahodno od Lisce, sem imel že dolgo časa idejo, kako preleteti v zahodni del Slovenije in sicer severno preko Celja na Golte in nato po standardni poti proti Karavankam.

Dan prej sem prvič letel z novim padalom, s katerim še nisva bila najbolj na »ti«.

Odletimo! Lisca nikakor ne nudi pravega termičnega dviganja, sprožajo se le balončki, ki se sploh ne da izkoristiti. Braneta in Grajžla, ki poletita nekaj minut prej, praktično izstreli v višave, midva z Dušanom pa se mučiva s šibko termiko in s svojima zelencema. Brane in Grajžl se že odpeljeta izpod baze oblaka, ko midva počasi »nabaševa« odrešilni steber, ki se konča na 1700 m. Dušan leti malce bolj levo, medtem ko jaz letim bolj vzhodno (proti domu). Nisem sploh razmišljal, da bi se podal v prelet, ker je bila ura že sorazmerno pozna in se je približevala 14. uri. Dušana sem izgubil med gosto posejanimi kumulusi, sam pa sem užival v lepi mirni termiki nad Celjsko kočo. »Kaj, če bi pa poizkusil s preletom proti Goltem? Gremo!!!« sem si rekel in že pritiskal na pospeševalnik, ki niti približno ni bil pravilno nastavljen. Preko Celja napredujem mimo Šmartinskega jezera, kjer me dviganje ponese na 1800 m. Višje se niti nisem trudil, saj sem imel v glavi Sušino »kletko« objavljeno davno v Ikarju ob uvedbi uredbe, kjer smo jadralni padalci zaprti v kletki, piloti letal in jadralni letal pa se nam dol smejejo …

Pred Pirešico nad transformatorsko postajo sem bil že zelo nizko in sem mrzlično iskal odrešujoče dviganje, ki sem ga našel tam, kjer sem ocenil, da bi moralo biti. In to me znova in znova razveseli, ko je instinkt potrjen. S »green shitom« (Antraksovo mnenje o Boomu) »šibava« mimo gore Oljke proti Goltem, kjer zelo nizko zagledam Grajžla. Možakar je nekaj vrtel, vendar je bil pogled takšen, kot da bi se vrtel po dvorišču ene od kmetij tam spodaj - tako nizko je bil. Dobro mu je šlo in kmalu je bil kakšnih 300 metrov pod mano. Na Golteh sem bil v dvomih, ali naj letim proti Črnivcu ali po poti, ki jo ni še nobeden preletel s jadralnim padalom – to je smer proti Logarski dolini in priključkom na greben Košute. Ta smer je dosti krajša kot pot preko Črnivca in Krvavca, vendar bolj zahtevna! Kljub temu, da nisem pilot, ki bi odkrival nove smeri, sem se odločil za prvo varianto, saj so bile baze visoko nad Savinjskimi očaki. Grajžla zgubim že na poti proti Raduhi, kjer me ponese na 2700 m. Visoko pod nogami zagledam Logarsko dolino, ki se vije med veličastnimi planinami in izgleda zelo miniaturna. Res sem užival ob pogledih in se sploh nisem obremenjeval s časom in potjo (za razliko od drugih preletov).  Približeval sem se delu poti, ki mi je bil vedno neznanka: kako ga preleteti, saj se na področju nahaja planotasta pokrajina brez pristankov in cest. Z višinami med 2200 m in 2500 m to sploh ni bil problem in tudi pogosta dviganja so mi omogočila, da kmalu preletim Jezersko in se priklopim na greben Košute. Ta je bila od celega preleta še najbolj nemirna, čeprav daleč od tega, da bi bilo »razbito«. Polet se je nadaljeval po znani poti mimo Begunjščice, Stola proti Kepi. Izkoriščal sem sleherno lepo dviganje in pri tem neznansko užival. Pri preletu Golice se mi je zdelo, da bi zmogel preleteti do Rateč, saj je bila nad grebenom ena sama kumulusna cesta, z manjšimi zaplatami modrega neba. Malce pospeševalnika in kmalu sem se znašel nad mejo z Italijo. Lahko bi nadaljeval proti zahodu, vendar sem se odločil da grem nazaj. »Naj bo prelet znotraj slovenskih meja!« si rečem in že jezdim kumulusno cesto v nasprotni smeri. Družbo so mi delala jadralna letala z rdeče-belimi oznakami – torej Avstrijci. Dan je počasi ugašal, modrine je bilo na nebu vedno več, ko sem nad Dovjami zagledal Dušana, ki leti v smeri zgornjesavske doline. Bravo, stari borec! Ni se vdal in mu je preko Črnivca uspel velik met, preleteti prvo stotko. Sam odletim proti Jesenicami. S šibkimi dviganji se nisem več trudil in ubadal, saj mi je enostavno padla koncentracija! Samo še pogled proti vršacem Julijcev, ter mislimi nad lepotami narave, ki sem jih ob preletu doživljal. Sledil je pristanek pred Žirovnico … Kasneje sem ugotovil, da sem odletel rekorden polet znotraj meja Slovenije, ki je včasih res skoraj premajhna…

Zahvalil bi se božjemu veličanstvu za čudovit dar, kot je narava, nam pa možnost letenja nad njo. Le kdaj bo naše zavedanje tako močno, da se bomo zavedali, kaj nam je dano. Svoboda prostega letenja je omejena samo v naših glavah. Tanka linija med uživanjem in varnostjo je še kako pomembna. Najdimo to linijo in se je držimo. Piloti ničkolikokrat izkoriščamo letenje za dokazovanje svojega ega. Norost! Dar letenja doživljamo v sebi! Razmišljamo kdaj in kako leteti, kako znanje prenašati na ostale mlajše in manj izkušene pilote, na tandemiranje, kako se lotevamo akrobatskega letenja…

Sam se po 18 letih letenja še vedno premalo zavedam, kaj nam je dano, ampak to zavedanje »zdravim«! Dajte še vi!!!

Polet je približek nebes, katera gotovo že uživa Peter Fendre, kateremu ta zame res veličasten polet tudi posvečam!

Damjan Čretnik

Pilot : Damjan Čretnik

klub: Lintvar racing team

padalo : GIN Gliders Boomerang 5/08

datum: 13.maj 2008

čas poleta: 6 ur 13 minut

razdalja: 176 km

višina max: 3073m

največje dviganje: 7,2 m/s

povprečna hitrost: 29,4 km/h

Več o poletu na:

http://www.bogvetra.com/cgi-bin/eol.cgi?p=olc&oa=flightinfo&season=8&fid=16962