Dan, ko sta Marijana in Damjan letela iz Sorice iz moje perspektive!

Dan se je začel prej kot ponavadi, ampak nič me ni odvrnilo od tega, da ne bi, tako kot vedno, ponovno zamujala. Ko mi končno uspe priti na dogovorjeno mesto, za svoje dejanje nimam opravičljivega razloga, razen dejstva, da jutranje vstajanje pač ni po mojem okusu. Z Marijano šibama proti njenemu brlogu v Petrovčah, kjer se dobimo še z Damjanom, potem pa – napadaj – Sorica prihajamo! Ozračje je naelektreno, za piko na i pa odjavim Marijano iz njenega računalnika. Saj to ne bi bil problem, če bi ona vedela svoje geslo. Ampak ga ne ve, zato se napetost le še stopnjuje in ko je jasno, da zamuja tudi Damjan, temperatura naraste do vrelišča. Popoln dan je na dobri poti, da se prelevi v vse kaj drugega od tega. Nič ne poteka po načrtih, dan pa se še niti začel ni prav.

Končno prispe tudi Damjan. Vremenska napoved baje ni tako rožnata kot je sprva kazalo. Ni drugega. Spijemo kratkega za pogum in že smo na poti proti Gorenjski. Naredimo še hiter postanek pri Anžetu, ampak res hiter, ker čas nas že neusmiljeno priganja in če se bomo še dolgo obirali, se nam lahko kaj hitro zgodi, da bomo prepozni.

Soriška planina. Parkiramo avto, potem pa se peš odpravimo proti vzletišču in kar je najhuje – brez mojega Atoma. Trenutek, ko se dokončno zazrem resnici v oči. Danes ni moj dan. Danes je dan, ko se moja pot na vzletišču Sorice konča in ne začne, tako kot se to običajno zgodi na slehernem drugem vzletišču. Zato, da bom lahko letela tukaj, bom, po besedah inštruktorja, baje morala prej zamenjati padalo. Na sumu ga imam, da je predvsem mislil, da bom morala pred tem pojesti še kar nekaj žgancev (beri zavrteti nekaj stebrov), a tega pač iz vljudnosti nikoli ni rekel. Kakorkoli že – zdaj je dejansko nepomembno. Ne tako nepomembno pa je dejstvo, da je tukaj danes tudi gospod Kurnik. Včeraj je dejal, da vremenska napoved ni pravšnja in da bova šla s tandemom iz Sorice kdaj drugič. Zdaj se dokončno odločim. Ne, to ni popoln dan! Odpade Sorica solo, odpade Sorica tandem Kurnik – Pišek, v rokah pa držim ključe Ford Escorta letnik 1993 in si shranjujem telefonske številke od profijev, ki danes smejo leteti iz Sorice kljub temu, da mislijo, da bodo mogoče scurili po nekaj kilometrih, bogu za hrbtom, jaz dobra vila pa jih bom rešila iz tega sranja.

Odletijo, jaz pa proti avtu. Šibam proti Tolminu, Sorica ostane tam nekje zadaj in ko navijem radio na glas  izpuhtijo tudi negativne misli. Kaj, super dan je! Sonček, bazice prenizke za Sorico, za Kobalo pa ravno pravšnje. Letela bom, da se bo kadilo! Potem pa zazvoni mobi. Nepoznana številka, a na drugi strani še kako dobro poznana oseba. Profi, ki ga raje ne bom imenovala, ker je pač profi in za njih se ne spodobi, da curijo, pa še strupen jezik ima in niti pod razno si ne želim, da bi z njim opletal tudi po meni.

Profi pravi, da je v Knežjih ravnah in normalno, da ga bom pobrala. Toda – kje pri hudiču so Knežje ravne? Domačini me usmerijo na pravo pot, jaz pa se vedno bolj sprašujem, če sem na poti v Knežje ravne ali pa je to mogoče pot na konec sveta. Mi lahko kdo razloži kje se tu pristaja? Če so v meni živele sanje, da bom enkrat letela iz Sorice, so le-te z vsakim novim ovinkom puhtele in puhtele. Ne, mene na Sorici ne bodo videli. Tudi če bi bila pikašica, tu ni prostora za mene in za mojo mašino.

Po 15 kilometrih makadama končno spet srečam ljudi. Padalce, seveda. Klemen pravi, da sta s prevozom preskrbljena, zato se poslovimo in že šibam dalje. Kmalu zatem pa pred mano romantika. Zelene livade, rožice, kravice in med njimi moj profi! Mission impossible se spremeni v mission possible in že sva na poti proti Tolminu. Ker je že pozno me ima, da bi menjala v šesto, ampak Ford je pač nima, zato ga tiščim koliko gre in tako sva kaj kmalu na pristanku v Tolminu. Izklopim telefon, ker od zdaj naprej je to tudi moj dan.

Profi odleti, kmalu za njim tudi jaz. Povabi me k sebi v steber, saj je v dvoje lepše. Kmalu proti meni vrešči, če imam postajo. Pravim, da jo imam in že slišim, kako po uradni frekvenci naklada, da Mojca suče ful na široko, pa vse mimo. Dobim velik klofer – za mojo že tako skromno samozavest – zato se odločim in grem. V svojo pogubo. Tako kaže, ko se nizko vlečem proti Zatolminu. Potem pa zajaham odrešilni steber, ki ga lahko kvačkam, štrikam, iz njega lahko naredim makrame, saj zdaj tu ni nikogar, ki bi občudoval to mojo mojstrovino. In že sem na Mrzlem vrhu. Ja, to bi res lahko bil popoln dan. Uživam v prečudovitih pogledih in ni kaj drugega, kot da pičim proti Planici.

Tukaj sem pred tem letela le enkrat. Načeloma se držim prednjega roba grebena, ker sem v tečaju milijon krat poslušala kako inštruktor hruli na druge, da so preveč nazaj, da se to ne sme, potem pa tudi na lastne oči videla zakaj ne, ko se je prijateljica kar naenkrat znašla na napačni strani Ženčaja, njeno padalo pa je pričelo kazati znake rahlo vinjene osebe, ko je kar nekaj opletalo sem in tja vse do tal. A danes pač nisem pridna punčka. Letim bolj zadaj in ko že skoraj dosežem Planico se zgodi.

Pred mano nekaj belega. Tisto nekaj belega, kar vidim zelo poredko, pa še to le takrat, ko pogledam navzgor. To nekaj belega je običajno nad mojo glavo! Na sredini etiketa, ob strani črn napis Ozone. Nobenega dvoma več ni! To je moj Atom! V grlu se mi naredi cmok, Marijana pa po postaji sprašuje kje sem. Tudi če bi lahko, bi zdaj bilo zadnje kar bi naredila to, da bi se javila po postaji. In v naslednjem trenutku vidim mojega Atoma tam pod sabo. Vidim modro padalo z rdečim robom in zgleda, kot da ga je nekdo zložil v gobico, pa tudi sedeža več ni pod mojo zadnjico. Zemlja se kar približuje, ko slišim še enkrat: »Mojca, Damjana zanima kje si, da bi skupaj leteli naprej!« Letim sto na uro. Ampak proti tlom, drevesa pa postajajo vse večja in večja. Na glas si rečem, da je to to, potem pa se spomnim, da to ni nujno to, saj imam še vendarle rezervo. Potem spet ta postaja. Zdaj že Damjan sprašuje kje sem. Najrajši bi zakričala, da na poti v pekel, ko se padalo začne ponovno formirati. Celice so spet napolnjene z zrakom, jaz pa kot da sem kar obstala tam nekje, le da se vse vrti okrog mene. Razveselim se nove situacije, ker drevesa nič več ne postajajo večja in zdi se mi fantastično, ker naenkrat imam nekaj, za kar se mi je ob tisti zmečkani coti zdelo, da nimam – imam čas. Odtrgala bi si glavo, ker se ne spomnim, kaj sem se učila pri teoriji, potem pa se zadeva nekako poštima in moj Atom je spet tam in tako kot mora biti.

Kljub temu, da je malo nazaj kazalo, da bom kaj kmalu na tleh, si zdaj sama želim le eno. Čutiti pod nogami trdna tla. V tresoče roke vzamem postajo in povem, da grem pristajat v Kobarid in da bom prodala padalo. Damjan in Marijana me zagledata daleč pod sabo in ker ugotovimo, da imam pri sebi ključe od avta, dobim nova navodila. Po pristanku v Kobaridu si moram poiskati štop do Tolmina. Če bi me takrat lahko videli, ja, potem bi videli, kako se mi od jeze kadi iz ušes. Skoraj se razbijem, minuto za tem pa mi reče, naj štopam do Tolmina. Ne, ne bom!

Na Joškah sem skoraj v podnu, jaz pa si vbijem v glavo, da grem nazaj in to kar takoj. In že letim proti Vrsnemu. Tam spoznam, da bom danes ne le štopala, ampak tudi pešačila. Fantastično! In potem pride tisti steber, ki je po besedah Sandija skoraj vedno tam. Spet sem na 1600 metrih in že je tu spet Mrzli vrh. Meni pa še kar ni za pristajati. Spet je, kot da se ni nič zgodilo in spet sem nora na ta nori občutek letenja.

Pristanem in zložim padalo. Potem pa se naenkrat spet pojavi tisti prizor in občutek imam kot da me nekdo grabi za grlo. Ko bi vsaj vedela kaj sem naredila narobe, da ne ponovim več iste napake. Na koncu si rečem, da sem super letela in najpomembnejše od vsega – varno sem pristala. Pristaneta tudi Damjan in Marijana. Za njima je več kot sedem ur letenja in dobrih 143 kilometrov. Polni lepih vtisov, ki nam jih je pustil današnji dan, se odpravimo v Kred. Tudi jutri kaže, da bo lepo vreme in juhu – spet bomo leteli!

Ta drugi dan zame ni bil tako zelo lep. Odletimo iz Kobariškega stola in kar hitro se znajdem v bazi, tega pa ne maram preveč. Če si zaželim megle grem v Ljubljano. Potegnem ušesa, drugega tako ne znam. Ampak tudi ko nisem več v bazi, občutek ni pravi. Želim si na tla. Nestrpno pogledujem padalo, česar prej nisem počela nikoli. Nenehno se mi dozdeva, da bo vsak trenutek spet pod mano. Ne zdržim več in prvič odkar letim si rečem, da to ni zame, ter odletim proti Kobaridu. Pristanem in ne morem verjeti, da je tisti okus strasti kar nekam izpuhtel. Jaz pa si želim le to, da bi bilo spet tako kot prej.

Ni bilo dolgo in spet je bilo tako kot prej. Nekaj prijetnega jadranja na večerni termiki moje Donačke gore in že spet sem oboževala ta nori občutek letenja.

Spominjam se svojega prvega višinca. Bilo je fantastično in sicer vse do Save. Ko pa se je padalo nad njo rahlo potreslo, se je pojavil strah. Ko zdaj letim čez Savo, tresljajev sploh ne opazim več. Spomnim se, kako sem prvič zaslišala šumenje padala nad svojo glavo, ko se mi je pri izvajanju zavoja, zaradi popolnoma popuščene zunanje komande, zaprlo nekaj celic. To me je na začetku neizmerno jezilo. Kasneje tega sploh nisem več opazila. Ko sem ob svojem prvem stranskem zapiranju popolnoma omahnila v levo, sem mislila, da se je zgodil konec sveta. Zdaj si rečem, da se to pač tu in tam zgodi, čeprav se res trudim in delam na tem, da je tega čim manj. In tako gre vse to dalje in dalje, jaz pa še kar obožujem ta nori občutek letenja.

Tu in tam se vprašam česa vse se bom navadila in kje so tiste meje, ki jih ne smem nikoli prestopiti. In potem, ko se končno spet odlepim od tal, ko spet poletim in se stopim z naravo in začutim vso njeno veličino, takrat se vedno znova spet zavem, da sem najsrečnejši človek na svetu. Čas se spet ustavi in spomin na neljube dogodke ostane le medel obris, jaz pa se spet predajam temu maksimalnemu užitku, za katerega kljub besednemu zakladu ne najdem ustreznih besed. Toda kljub dejstvu, da obožujem ta nori občutek letenje, si želim predvsem dvoje – leteti varno in leteti dolgo.
 
Zame verjetno res ni življenja brez letenja, se pa ob tem tudi zavedam, da brez življenja ni letenja. Ko sem začela leteti, sem včasih kuhala mulo, ker so eni že veselo sukali stebre, jaz pa še nisem smela v zrak. Zdaj raje počakam še malo dlje. Ker zdaj vem, da me lahko majhni koraki pripeljejo veliko dlje, kot en prevelik. Le ta mi lahko samo vzame vse tisto po čemer tako neizmerno hrepenim in še tako popoln dan se lahko zaradi nepremišljenosti ali neizkušenosti kaj hitro prelevi v katastrofo.  

Atoma ne letim več. Zamenjala sem ga z drugim, ker se je do mene tako svinjsko obnašal. Pri izbiri novega padala je bila barva popolnoma nepomembna.  Bolj kot barva, sta me zanimali varnost padala in njegove letalne sposobnosti. Barva pa se mi je zdela nepomembna tudi zaradi tega, ker je ena od stvari, ki si jih prav gotovo ne želim več, ta, da bi pod sabo gledala kakšne barve je moje padalo.

Mojca Pišek