LA PALMA


1.    dan
December je. Dnevi so vse krajši in zima prične kazati zobe. Zgodaj zjutraj krenemo iz Gorenjske in se preko zasnežene Avstrije podamo proti Munchnu – luštna  ekipa Toni, Rok, Damjan in moja malenkost s šoferjem Anžetom na čelu. Destinacija La Palma, kjer se odvijalo predsvetovno prvenstvo in španska liga v hitrostnih preletih z jadralnimi padali. Damjan in Toni se bosta udeležila tekmovanja, midva z Rokom pa sva zraven zgolj kot padalska zasvojenca, željna odkrivati nove dimenzije letenja. Na letališču pride trenutek slovesa. Anže ni navdušen nad dejstvom, da se mora vrniti v Slovenijo in tudi nam ni lahko, da ga puščamo v krajih, ki so trenutno vse kaj drugega kot primerni za letenje. Preverimo last minute ponudbe, da bi ga vzeli s sabo, a ne najdemo nič primernega. Ne gre drugače in na letalo se vkrcamo brez njega.

Po štirih urah in pol letenja pristanemo na La palmi.

Sprejme nas vzhodnik in spremenljivo oblačno vreme s temperaturami, daleč od tistih, pri katerih smo zapustili letališče v Munchenu. Hitro prevzamemo Citroen Xsara Picasso in že ga šibamo na drugo stran otoka. GPS nas vodi do apartmajev Sombrero Pico, kjer bomo preživeli naslednjih enajst dni. Prijazna lastnica Mercedes nam razkaže hiško, mi pa ugotovimo, da imamo vse kar rabimo, ob tem pa dobimo še razgled na ocean in na prečudovito Caldero v ozadju.

Skočimo po nakupih, Toni pa nam pripravi fantastično večerjo. Damjan, Rok in jaz se soglasno odločimo, da so naši želodčki do nadaljnjega v Tonijevih rokah in mu dovolimo, da nas tudi v prihodnje razvaja s svojimi kulinaričnimi specialitetami. Sledi debata o otoku, nato pa spanje do jutra.

2.    dan
 
Prebudimo se v obetaven dan in nestrpni krenemo proti Puerto Naosu, ki bo v prihodnjih dnevih prizorišče pre PWC-ja.  Čas je, da končno spoznamo otok tudi iz druge perspektive in zato se takoj po obisku lokalne plaže, kjer se tudi nenačrtovano okopamo, podamo na vzletišče, do katerega se prebijemo skozi neskončna polja bananovcev.

Smo na nadmorski višini 240 metrov, pod nami pa je Puerto Naos, prikupen letoviški kraj s prijetnimi plažami in kar je najpomembnejše – z vzletiščem za sabo in pa tudi edinim pristankom daleč naokoli. Ugotovim, da imam tukaj vse kar rabim.

Na štartu spoznamo lokalne pilote, med njimi tudi glavno faco Rogerja in seveda nam takoj razloži kako in kje se sme leteti in pri tem poudari, da je pristankov zelo malo in da tukaj ni heca kar se tega tiče. Opozori nas na posebno mikroklimo, ki je značilna za otok, ter nas posvari, da tukaj previdnost nikoli ni odveč – ampak ali ni pri jadralnem padalstvu vedno tako?

Toni in Rok neučakana hitro vzletita, midva z Damjanom pa kar nekaj taktizirava, kar na koncu niti ne izpade za tako neumno, saj najina kompanjona kar hitro scurita.

Z Damjanom še kar čakava, ko Toni in Rok javita, da sta na poti na zgornji štart - Canarios, ki je na višini 940 metrov.

Odločitev pade in končno poletiva tudi midva. Najina potrpežljivost je nagrajena z odličnim letenjem, Toni in Rok pa zaradi svojih hitrih vzgibov v enem dnevu spoznata kar dva nova štarta, pri čemer ju drugi prav tako nagradi s prijetnim jadranjem. Ob tem sta deležna še nenačrtovanega ogleda prečudovite narave otoka in pa tudi vulkana, ki ima v današnjih časih funkcijo vzletišča.

Perfekten dan. Po večerji si ob vinčku privoščimo enko, nato pa zaspimo, v upanju, da se jutri spet ponovi današnji dan.

3.    dan

Po včerajšnjem dnevu sta danes malo bolj previdna tudi Toni in Rok. Nihče od nas nima želje po prehitri prizemljitvi, zato čakamo vsi štirje. In čakamo. Pa še kar čakamo. Ja, to letenje je res ena komplicirana zadeva, ampak če pri celotni stvari kaj obvladam, je to čakanje. Parawaiting je definitivno moja disciplina in tukaj zagotovo ni takega, ki bi se lahko kosal z mano. Pa vendar so se fantje presenetljivo dobro držali. Slo parawaiting team si je v tem dnevu definitivno zaslužil zlato medaljo. V primerjavi s tem koliko smo čakali, smo leteli bore malo. Ampak leteli smo.

Danes Rok poskrbi tudi za svojo fizično kondicijo, saj se po vseh štirih plazi do našega avta, ki smo ga pustili na vzletišču. Niti močan naklon, niti kaktusi mu niso preprečili, da ne bi podrl La Palma rekorda, s čimer si pribori posebno pozornost domačinov in čestitke z vseh strani. Najbolj od vsega se razveseli prisluženega pirčka, Damjan pa obljubi, da naslednji dan pade novi rekord – tokrat z njegove strani.

4.    dan

Je že sobota in že je tu trening dan, saj jutri gre zares. Organizator se odloči, da je zgornji štart boljša naložba. Tekmovalci tako krenejo višje, midva z Rokom pa kar na 240 metrov. Za naju je to mala malica in nima smisla, da se voziva gor, ko pa lahko od spodaj navijema na višino Canariosa. Kaj kmalu ugotoviva, da danes ni takšen dan in da domačini očitno res vejo kaj delajo, saj tisti, ki štartajo zgoraj, kljub ne preveč obetavnemu vremenu jadrajo, midva pa niti pod razno ne pridobiva želene višine. A kdo bi se jezil. S sabo imava kopalke in kljub curjenju, je dan fantastičen.

Damjan in Toni se privajata na novi teren in jutri je pred njima že prva preizkušnja. Da nabrusimo svojo tekmovalnost, se zvečer spet pomerimo v enki.

5.    dan

Prvi dan tekme. Tekmovalci krenejo proti vzletišču Canarios. So v bazi, nato pa začne tudi rahlo rositi in organizator se končno odloči spremeniti prizorišče dogajanja. Sledi selitev na nižji štart, kjer z Rokom že izvajava mojo priljubljeno disciplino – parawaiting – nato pa končno dirka. Damjan se odloči štartati med prvimi, kar se izkaže za dobro potezo, saj se morajo tekmovalci, ki štartajo kasneje, bistveno bolj boriti za preživetje in na koncu v veliki meri scurijo, med njimi na žalost tudi Toni.

Današnjo dirko odlikuje nizko letenje in malo število pilotov v cilju.

Pred spanjem si – tako kot ponavadi – ob dobri kapljici spet privoščimo enko. Zdaj smo že pravi profiji!

6.    dan

Dirka je podobna včerajšnji, le da danes ni selitve nižje. Sprva je kazalo na lepe pogoje, nato pa se je baza vedno bolj spuščala, tako da so spet v prednosti tisti, ki so v zraku med prvimi. Naša dva letita dobro, Damjan večino dirke vodi, a se kasneje izkaže, da je kiksnil pri obratni.

Tudi nama z Rokom ne gre slabo. Dečki danes poskrbijo za romantiko in tako doživim enega lepših prizorov v mojem življenju. Ker sem v naši ekipi še edina, ki ni bila na vzletišču Canarios, se zavoljo moje malenkosti v poznih popoldanskih urah odpeljemo tja. Skozi pokrajino, ki jo odlikuje črn vulkanski pesek iz katerega se vzpenjajo zeleni iglavci, se podamo proti vzletišču, kjer nas sprejme megla. Hitro pripravim padalo in že sem v zraku, kmalu za mano tudi Toni in Rok. Obdajajo me rožnato obarvane meglice in ko pridem iz baze je pred menoj pogled, ki mi jemlje dih. Pred mano je ocean, ki se mu počasi približuje ta velika rdeča krogla in le vprašanje časa je kdaj se bo potopila vanj. Na moji desni se dviga 2400 metrov visok vulkan Caldera in barve sončnega zahoda ustvarijo neverjetno sliko tega, že tako čudovitega otoka. V daljavi opazim obrise otoka El Hiero in le želim si lahko, da bi se čas ustavil. Definitivno ene lepših fotografij shranjenih na mojem trdem disku in prav tako eden lepših poletov.

Večer se razvija tako kot ponavadi. Po Tonijevih kulinaričnih specialitetah sledi enka+vino, zraven še malo španske muzike, da je bolj zanimivo.

7.    dan

Spet smo na 240 m in danes preskočim svojo priljubljeno disciplino. Odletim pred dirko in kar hitro sem pod bazo, zaradi česar se mi odvali od srca velik kamen, saj se ne rabim več obremenjevati z gnečo, ki je ponavadi prisotna na dirkah. Sledi uživancija do onemoglosti, na koncu pristanem z ušesi, saj vsepovsod vse drži.

Kmalu za tem opazim, da veliko število pilotov pristaja z ušesi. Dirka je prekinjena, ker obstaja velika verjetnost, da ta neljubi SV veter potegne preko.

Se namočimo v oceanu, zvečer pa spet klasika, ki ji dodamo novo disciplino. Kurjenje kamina. Seveda si pred tem na sosednjem vrtu sposodimo drva.  

8.    dan

Danes je dirka skenslana zaradi premočnega vetra.

Privoščimo si izlet po otoku. Prečešemo ga po dolgem in počez. Najprej krenemo proti jugu nato pa se od tam po vzhodni obali podamo do kraja Santa Cruz. Od tam nas pot zanese na vrh vulkana Caldera in v pičlih 45 minutah se preko številnih ovinkov od morja dvignemo na nadmorsko višino 2400 metrov, kjer se temperatura spusti na 0˙C, pred nami pa se odpre nori pogled na ugasli ognjenik in mogočni El Pico del Teide v daljavi. Pod vsem tem pa morje puhastih oblakov in kar ima te, da bi se potopil v to njihovo mehkobo.

Ko se pozno popoldan vračamo proti Puerto Naosu, opazimo v zraku padalce. Še en dokaz, da se tukaj res leti skoraj vsak dan.

9.    dan

Dan ne izgleda nič kaj obetavno, a dirka vseeno bo in sicer na zgornjem štartu. Z Rokom si priskrbiva uradni prevoz in ko že odštejeva 8 EUR pristane Toni in nama pove, da zgoraj že rahlo rosi. Šoferja prepričujeva, da ni smiselno hodit gor in nazadnje nas izkrcajo na spodnjem štartu. Ko čakamo, tudi Damjan pove to, kar sva izvedela že od Tonija. Če misliva, morava štartati čimprej. Nič kaj v mojem stilu hitro razgrnem padalo in že sem v zraku. Odletim ob grebenu, še vedno v upanju, da bom lahko vsaj malo jadrala, ker upanje pri meni vedno umre zadnje. Ker nič ne kaže na to, odletim proti pristanku. Nato pa nad Puerto Naosom zaslišim tisti opojni zvok variometra – pip, pip… in rečem si, da bom le enkrat obrnila, tako za feeling. Obrnem in presenečena ugotovim, da mi stvar kar uspeva. Pa dajmo še enega. Variometer je vedno bolj glasen, jaz pa ugotovim, da sem že nad štartom, z desne pa proti meni prihaja črna plahta, ki ne izgleda nič kaj fantastično. Odpeljem levo, variometer pa še kar tuli, po mojih sončnih očalih pa tečejo dežne kapljice. Si rečem, da to ne izgleda dobro in potegnem ušesa, Damjan pa po postaji ugotavlja, da je na plaži pihnilo kot zmešano. Ne, nisem pristajala v Atlantiku. Vse je bilo ok, mimoidoči pa mi na pristanku reče le: »This is La Palma!«

Kasneje mi Rok pove, da je takoj za tem, ko sem odletela že pihalo dol in da ga je imelo, da bi odletel za mano. Ne zato, ker ga je tako mikalo leteti, ampak zato, da bi me napodil na tla.  Angeli varuhi torej v resnici obstajajo in vem, da imam enega takšnega, na svojo srečo, kar pogosto ob sebi.

10.    dan

Spet močno piha in že zjutraj je jasno, da ne bomo leteli. Organizator odpove dirko in se odloči, da nas rekreativno odpelje na štart na Calderi, ki je na višini 1200 m.
Pred nami so nori pogledi in divja narava. Štart se nahaja na robu ognjenika in sicer nad 1000 m visoko steno. Na trenutke se mi je zdelo kot da me obdaja pokrajina iz Gospodarja prstanov, tako nori pogledi so se mi odpirali. Na žalost nihče od slovenske ekipe ta dan ni letel in le redki so se odločili podati v zrak. Kljub vsej lepoti, nas je bilo kar nekaj takšnih, ki smo dvomili v varnost samega letenja, saj pogoji niso bili rožnati.

11.    dan

Tudi danes piha. Trgovine so spet zaprte, prav tako tudi nekatere gostilne. Zgleda kot da se tukaj čas ustavi, ko piha. Nikjer nikogar, le morje, ki buči. In že čofotamo po visokih valovih in se gremo ase, ko v eni od odprtih trgovinic nabavimo desko.
Do večera smo na plaži, od tam pa se kar naravnost odpravimo na podelitev z zaključno fešto. Pijače in jedače je v izobilju, bend pa poskrbi za noro vzdušje, ki traja vse do jutranjih ur.

12.    dan
Za nami je neprespana noč. Potikamo se po letališču in upamo, da bo vsaj malo ponehalo pihati, saj potem bo naše letalo končno lahko pristalo in mi se bomo lahko odpravili proti domu. Adijo pomlad, pozdravljene zasnežene Alpe!


La Palma nam je dala kar nekaj letalnih dni. Sama sem pričakovala hujše letalne pogoje, a sem bila deležna le mirnega in zelo prijetnega letenja. Hribček za hrbtom presenetljivo pogosto onemogoči vzhodnemu vetru, da bi prebil preko, za kar še dodatno poskrbi baza, ki se običajno nahaja med 1000 in 1400 metri, medtem ko je greben visok 1800 metrov. Vse to nam je omogočilo prijetno jadranje v zaveterni termiki. Če se uspeš pobrati do baze, si zmagal. Pelješ pod njo in to je to. Je pa res, da moraš steberček oz. rajši mu recimo balonček, ki ti prekriža pot, takoj zajahati in ga nasukati do konca. V nasprotnem primeru ti tista baza tam zgoraj kaj malo pomaga. In ko se topel zrak enkrat odlepi, moraš takoj z njim, ker nikoli ne veš kdaj in če sploh bo naslednja pošiljka.

Situacija rahlo spominja na letenje na Lijaku ob prisotnosti burje. Prav tako kot na Lijaku, smo tudi na La Palmi v večini primerov omejeni in tako običajno ni priporočljivo leteti do skrajnega juga otoka, saj se tam teren močno spusti in zato prihaja do oblivanja. Ker se teren močno spusti tudi na sredini otoka, se tudi tukaj rado zgodi, da vzhodnik žlehtno pihne preko. Preden priletiš iz Puerto Naosa do Caldere, ki je na severu otoka, te lahko vmes čaka veselica, ki ji, razen če se ne pišeš Valič, ne boš kos. Za Urbana to sploh ni bil problem in ko smo drugim padalcem povedali od kod smo, so nas po zaslugi Urbanovega letenja klicali kar crazy people.

Leteli res nismo vsak dan, smo pa od 12 leteli 8 dni, kar za december sploh ni slabo in La Palma mi bo prav gotovo ostala v prijetnem spominu. Letenje in kopanje v oceanu sredi decembra, prijetni ljudje in dobre pomaranče na njihovih vrtovih, ter prečudovita pokrajina – vse to je tisto, zaradi česar bi se na la Palmo še želela vrniti. Če si želite dolgih XC preletov, potem La palma ni za vas. Raje izberite kakšno Mehiko, Brazilijo ali Afriko. Če pa si želite prijetnega oddiha, ki vključuje tudi vsakodnevno jadranje, potem je La Palma prava izbira. Za majhen denar si lahko na ta način sredi zime privoščite izlet v kraje, kjer zimsko jadranje in poležavanje na plaži nista nič nenavadnega.


Mojca Pišek