Moji začetki in Team 5 Green

   Prvič sem ga videla pred dobrim letom in pol na padalskem festivalu Coupe Icare v St. Hillairu v Franciji. Tam so se predstavljali različni proizvajalci padalske opreme, med njimi tudi avstrijsko podjetje Team 5. Takoj smo se zmenili za testna padala in jih šli sprobat. Jaz sem bila šele začetnica in zato omejena bolj na šolski teren, a me je že takrat navdušilo. Kmalu zatem pa sem dobila tudi priložnost leteti z njim. S padalom Team 5 Green.
  Ko sem začela s tečajem, še nisem imela svojega padala. Najprej sem hotela spoznati padalstvo in ugotoviti, ali sem sploh dovolj pogumna za ta šport. Trenirala sem z vsaj desetimi različnimi šolskimi padali in vsako se je obnašalo malo drugače. Včasih se mi je zdela prava umetnost spraviti ga v zrak, je bilo pa zabavno in poučno poskušat.
Že takrat sem ugotovila, da ni vseeno, kakšno padalo izbereš, saj so med njimi lahko kar precejšnje razlike.
  Tečaj sem začela skupaj z bratom. On se je že na začetku odločil za nakup padala in izbral je prav Team 5 Greena. Nekajkrat sem si ga sposodila in bila vsakič bolj navdušena nad njim. Dvig krila se mi je zdel čisto enostaven, kot da bi šlo vse samo od sebe. Tudi linije je imel označene. Urošu sem včasih kar malo zavidala in ga dražila, da njegovo padalo itak vse naredi samo, hkrati pa sem komaj čakala, da si ga lahko spet sposodim.  
  Do prvega višinca sem si tudi jaz nabavila opremo. Za začetek kar rabljeno, ker sem imela omejene finance in ker še zmeraj nisem vedela, ali se ne bom ustrašila, ko bo treba štartat s »pravega« hriba. Kupila sem Charlijev sedež, ki ga imam še zdaj, in padalo Macpara Eden II, s katerim sem naredila prvih 11 višincev. Bila sem vesela, da imam končno tudi jaz svoje padalo, čeprav se mi je že po nekaj višincih zdelo, da je mogoče malo preveč dinamično zame. Na vsako kretnjo ali poteg komande je odreagiralo hitreje, kot sem bila navajena in včasih me je kar malo skrbelo, da bi kdaj vse skupaj šlo prehitro. To padalo je razreda 1-2 (po novih testih menda celo 2) in s težo sem bila na zgornji meji glede na njegovo velikost, zato se je vse dogajalo malo hitreje.
  Ko sem šla letet z Uroševim Greenom, pa je bilo popolnoma drugače. Zdelo se mi je, da me padalo uboga, sledi mojim gibom, da ga lažje nadzorujem. Že sam dvig krila se mi je zdel bolj enostaven in kontroliran. V zraku pa sem lahko samo uživala. Nobenih nenadnih reakcij in premetavanja. Delovalo je zelo stabilno, zato sem se tudi počutila varno. In pri padalstvu se mi zdi zelo pomembno prav to, da lahko zaupaš svojemu padalu, saj lahko samo tako sproščeno letiš.
 
  Tudi jaz sem že po nekaj višincih začela sanjariti o novem padalu, in sicer v stilu:«Ko bom imela denar, si bom tudi jaz kupila Greena.« Pa ga še zdaj ne bi imela, ampak Anže se je odločil, da me letos preseneti za rojstni dan in že zgodaj spomladi moje staro padalo zamenjal za Team 5 Greena. Boljšega darila, kot je čisto nov, vijoličast Green, si tudi predstavljati ne bi mogla. Komaj sem čakala, da grem letet z njim. In sem jadrala nad Sv.Petrom, na Lisci, pa na Lijaku…z Dobrče sem prvič pojadrala nad 2000m ter naredila svoj najdaljši prelet do zdaj…in bilo je super! Vsak polet mi je v užitek in upam, da bo še dolgo tako.
 


Marina Ficko