Prvi  dvatisočak

Skupaj z Rokom in Mihom smo spakirali svoja padala v prtljažnik avtomobila in se odpeljali proti Mostam ,kjer smo bili z Anžetom dogovorjeni za polet iz Zabreške planine. Ko smo prispeli v Moste, so nas tam poleg Anžeta pričakali tudi Primož, Marko ter njegov stric. Vsi smo se spravili v dva avtomobila in se odpeljali na štart, kjer smo se vsak po svoje pripravili na polet.  Ker sem bil pripravljen prvi, sem tudi štartal kot prvi. Popravil sem si višino na svojem edinem inštrumentu ( zapestni uri ) in se zagnal po hribu navzdol, počakal da je padalo prišlo nadme, ga nekoliko zavrl in že sem se odlepil od tal. Za svoj devetindvajseti let sem upal le, da bi lahko nekoliko pojadral in užival v letenju.

Tako sem se odpeljal preko hiše na Zabreški planini in pričel z iskanjem  termike. Takoj po štartu nisem našel ničesar, zato sem se usmeril proti Mali Ajdni, ki mi je pomagala že dvakrat doslej. Tudi tokrat sem nad Malo Ajdno nabral okoli sto metrov, nakar je termika prenehala in začel sem toniti. Ob iskanju drugih termičnih stebrov sem se oziral okrog sebe in zagledal tudi Primoža in Miha, ki sta oba nabirala višino precej daleč od mene, zato sem se odločil, da bom vztrajal na Mali Ajdni dokler lahko. Po izgubi tristotih metrov sem se odločil, da se odpeljem v Ajdno bližje pristanku. Na sredini poti sem zapeljal v močan steber s katerim sem hitro pridobil svojo izgubljeno višino in se pridružil Primožu in Mihu. Nekaj časa smo krožili skupaj, nato se je Primož odcepil, z Mihom pa sva skupaj navila na 1500m in se nato odpravila nad Valvazorjev dom in ob pobočju proti Anžetu, ki je nabiral višino ob vznožju Stola, nad Zabreško planino. V času, ko sva z Mihom prispela na vznožje Stola, je bil Anže že nekje v višini koče na Stolu. Z Mihom sva tako še naprej krožila skupaj in bolj ko se je bližala številka 2000 na moji uri, bolj pogosto sem pogledoval nanjo. Ko pa se je končno 1995 spremenilo v 2000, so se mi usta razlezla v širok nasmešek in takoj sem pomislil, kako lepo bi bilo, če bi osvojil tudi vrh Stola. Prepustil sem se užitkom, višina pa je še vedno rasla in kmalu sem bil tudi sam pod kočo na Stolu. Razgledal sem se naokoli, da bi zagledal Roka in Ažeta, vendar ju nisem uspel najti. Ko pa sem bil že v višini koče, sem zagledal pod kočo na tleh dve padali, poleg padal pa Anžeta ter Roka. Z Mihom sva skupaj navila do "fece", ki je nastala nad Stolom na pribljižno 2250m, medtem pa se nama je pridružil tudi Rok, ki je skupaj z Anžetom že vzletel. Anže se je  takoj po vzletu odpravil proti Mostam na pristanek, Rok pa naju je kmalu prehitel z višino in se takoj odpravil proti Begunjščici. Miha mu je kmalu sledil nato pa sem tudi sam pomislil, zakaj pa ne, in sledil Mihu. Ko smo prispeli v Begunščico, smo skupaj nekoliko uživali, nato pa se je Rok odpravil nazaj v Stol, z Mihom pa sva se z glasnim vpitjem počasi zmenila za pot proti domu. Tako sva se skupaj odpravila čez Pleča proti Rodinam. Nekaj časa sva se še vozila nad Rodinami, nato pa pristala na travniku, zložila padala, ter se peš odpravila proti domu.

Piše: Janez Feldin