Niviuk Ikuma

Tako pri izbiri padala kot pri samem letenju je verjetno najpomembnejša ena stvar: poznavanje samega sebe in svojih sposobnosti. Le če smo sami do sebe pošteni in realni lahko naredimo prvi pravilen korak: kupimo padalo, ki ustreza našemu znanju. In le takrat je letenje lahko resnično užitek.

Tudi sama sem želela biti pri nakupu padala za sezono 2016 realna. Zavedala sem se, da v sezoni 2015 na žalost nisem veliko letela, saj sem v prvi polovici leta sanirala poškodbo kolena, v drugi polovici pa sem opravila le par poletov (kar mi je omogočil predvsem Tomatosport in MistyDule – še enkrat hvala) in nekaj več treningov na piko. Po daljšem premisleku sem zato sklenila, da kupim padalo EN B razreda. Sama sem mnenja, da danes vsa padala letijo odlično, sem pa tudi mnenja, da je za 95% pilotov pomembna predvsem ena stvar – da se pod padalom počutijo samozavestno, k čemur pa v veliki meri prispeva handling padala. Za profesionalce handling verjetno ni toliko pomemben, saj stavijo vse na performance padala, za nas, rekreativce, pa je le ta ključnega pomena.

IKUMA je novi predstavnik Niviukove flote padal. V EN B razredu se je pridružila že prej poznanemu Hooku. Hook je tako postavljen v spodnji del EN B razreda, Ikuma pa v zgornji del.

Kljub temu, da je Ikuma predstavnik visokega EN B razreda je vzlet zelo enostaven. V zraku daje krilo izreden občutek stabilnosti, prav tako na gasu, ki je zelo mehak. Če povem po pravici, sem kar dolgo podcenjevala letalne sposobnosti krila, ker sem pač eden tistih pilotov, ki menijo, da brez nič ni nič. In ker padalo zahteva zelo malo aktivnega pilotiranja oziroma je njegovo vodenje zelo enostavno, nekako nisem mogla dojeti, da krilo kljub temu tudi leti zelo dobro. Potem pa enkrat obvisim na Nanosu kot šmrkelj in kar ne morem dojeti, da se na gasu peljem kot da vetra sploh ni. Gas je vsekakor zelo uporaben in Ikuma je definitivno eno izmed tistih padal, ki jih lahko večinoma časa voziš na gasu.

Ker me bolj kot tiščanje gasa navdušuje vrtenje stebrov, je zame zelo pomembno kako padalo pobira. In tukaj sva se z Ikumo na začetku kar malo bodli. Pobiranje samo po sebi ni bilo noben problem, ker je krilo lepo okretno in vodljivo, kar mi je omogočilo, da sem se hitro znašla na vrhu dviganja. Problem je predstavljalo lociranje stebra. Tisti trenutek, ko veš, da je dviganje tu nekje, a ne veš kje, časa pa ni veliko, ker si nizek. Moja trma in pametovanje nista obrodili nekih plodov, potem pa sem si nekako dala dopovedati in sem končno tudi prisluhnila padalu. Nisem je več forsirala po svoje, temveč sem ji pustila, da zadiha in da tudi ona reče kakšno (kar je zraven mene težko, ker drugega običajno ne pustim do besede ;-)) In če Ikumi pustiš, potem ti pove marsikaj, tudi to, kje je steber. Nekako se mi vedno znova dogaja, da so ta padala bolj pametna od mene. Definitivno si bom Ikumo zapomnila ravno po pobiranjih, ker mi je dala kar nekaj tistih nepozabnih trenutkov, ko že misliš, da si na tleh, potem pa se v naslednjem trenutku znajdeš pod bazo. In če sem odkrita, mi takšni trenutki pri letenju pomenijo največ. Zavedam se, da so za dober prelet ključna pobiranja in nemalokrat se naredi, da potem ko pobereš dobesedno iz tal letiš še ure in ure.

O tem kako leti in planira ne bi bluzila. Včasih se hočem s kom primerjati pa se mi ne zdi smiselno. Včasih letim boljše kot neka EN C padala, spet drugič slabše kot neka EN B padala in vse bolj se zavedam, da ni tako nepomembno kdo leti padalo. Vse bolj mi je jasno, da smo mi tisti, ki padalu damo končni pečat. Moje letenje je pogosto odraz mojega trenutnega razpoloženja in ni vsak dan enako. Nisem pilot, ki bo vedno in povsod za akcijo. So dnevi, ko mi je in so dnevi ko mi ni. In če ste me v zraku srečali ob mojem dobrem dnevu je Ikuma letela vrhunsko. Če pa ste me srečali ob mojem bolj slabem razpoloženju, je Ikuma letela povprečno. Kakorkoli, menim da leti dobro in da mi je njena enostavnost in tisti njen prijetni občutek vlivanja samozavesti in sproščenosti omogočil, da sem z njo letela dobro. In to je vse kar rabim.

Da pa ne bom samo hvalila, bom tudi pograjala, kar je za pograjat. Eden od minusov so Niviukovi magneti na komandah, ki bi jih včasih najraje kar odtrgala. Nekaterih sicer ne motijo, mene pa. Drugi minus je ta, da je Ikumo pri nas zelo težko preizkusit, saj običajno ni na voljo demo padal. Moja Ikuma je imela še en minus, ki ga sedaj več nova padala nimajo. Omejeno število padal prve serije ni bilo v redu potrimanih in med njimi tudi moja Ikuma. Na žalost se kdaj zgodi tudi to, običajno ga pa nasankamo tisti, ki hočemo sveže žemlje. Kasnejše serije Ikum so seveda brez problema. Vse kar me pri tej zgodbi tolaži je to, da sem od začetka govorila, da nekaj ni v redu, kar mi na nek način da vedeti, da me moj občutek ne vara.

Med mojimi leti na OLC so takšni bolj kratki in tudi kakšen daljši. A že dolgo vem, da ne štejejo le kilometri. To da lahko spet letim, to da lahko zavrtim steber in si ob tem lahko zavriskam, to je tisto kar šteje. Zdaj ko to pišem, nisem več lastnik Ikume in ne vem kdaj sem se nazadnje počutila tako bedno, ko sem prodala padalo. Resnično mi je prirasla k srcu in resnično mi je težko, ker kot zgleda spet nekaj časa ne bom mogla deliti neba z vami. Vesela sem, da sem to sezono letela Ikumo, tudi zato ker se zavedam, da bi z marsikaterim drugim padalom ob vzletu doživljala še večje travme in da bi ob marsikaterem pristanku še bistveno bolj stiskala zobe in predvsem, ker se zavedam, da sem lahko v zraku samo in le uživala.

Na OLC-ju sem si sposodila še komentar Timoteja Majdiča, Petra Kocjana pa sem prosila, da pove, kako se je Ikuma obnašala na ekstremnih situacijah.

Za kakršne koli dodatne informacije sem vam na voljo na mojca.niviuk@gmail.com oziroma na 031 336 441 – Damjan.

 Mojca Pišek, Društvo jadralnih padalcev LINTVAR

Timotej Majdič je tako komentiral letenje na DP V Kruševem: »Na pol gasa smo glajdali po vec km. Ugotovil sem, da Ikuma na pol gasa zelo dobro leti. Ob meni so bila razna EN C padala…«

Peter Kocjan je po opravljenem SIV-u povedal tako:

»Moj prvi let z Ikumo je bil na SIV tečaju v Makedoniji. Pri asimetričnem zapiranju se je zelo dobro izkazala, saj se je lepo podirala in ni nič divjala naokoli. Pri zadržanem zapiranju ni nič uhajala proti spirali. Na “gasu” so bile reakcije malo bolj dinamične in je malenkost ušla iz smeri, ampak ne preveč in se jo je dalo lepo ustaviti. Frontalno zapiranje se je brez moje reakcije malo dlje odpiralo (pričelo se je lepo na sredini in nato do konca proti ušesom), predvsem na “gasu” se je poznalo, da je malo bolj zmanjka. Tudi brez mojega posredovanja se je padalo normalno odprlo, če pa ne želimo čakati, je ob zapiranju potrebno reagirati ter na hitro zavreti (cca k ramam) in spustiti – potem se padalo takoj odpre.

Preizkusil sem B-Stall, ki se napravi zelo enostavno, saj se ni potrebno obešati s celotno težo na B “gurtno”. Na začetku je bilo padalo stabilno, kasneje pa je pričelo malo uhajati v vrtenje, kar sem reševal tako, da sem naslednjič malo manj povlekel B “gurtno”. Za izhod sem lepo hitro spustil, dvignil roke in je brez težav izpeljalo.

Pri Full-Stallu nisem imel nobenih težav. Komandam lepo enakomerno narašča pritisk do porušitve vzgona nekje do riti. Ko se je padalo podrlo in prišlo nad glavo, sem roke dal v položaj malo pod karabine in kupola se je lepo umirila. Pri izhodu je prišlo do večjega nihaja naprej kot sem ga navajen, a nič kritičnega (paziti moramo, da dovolimo da izpelje, če bi preveč zavirali nihaj, lahko preide nazaj v stall). Pri nobenem izhodu ni nastala “kravata”, kar se je videlo pri mentorju na tečaju.

Ob zaključku tečaja pa sem preizkusil tudi ušesa z zunanjo B-linijo (Ikuma ima na gurtnah ločeni B liniji), ki jih za Ikumo priporoča tudi Niviuk. Izkazalo se je, da je bolje če ob izvajanju teh ušes uporabimo še gas, da ne bi slučajno padalu porušili vzgona. Propadanje je zadovoljivo (cca 3-5m/s), je pa ta ušesa bolj težko držati dalj časa.

Na tečaju sem spremljal tudi kolege, ki so leteli z Rook 2 in Mentor 3 in prišel do zaključka, da kljub višji vitkosti Ikuma ni prav nič bolj zahrbtna pri zapiranjih (mogoče še celo manj).«