Mojca Pišek

Pogosto je sanjala o tem, da bi letela. Opazovala je ptice in občudovala to njihovo sposobnost, da se odlepijo od tal in se potopijo v globino modrega neba. Ni si mislila, da se bo v to modrino kdaj potapljala tudi sama. In vendar – zdaj se. Kot jadralna padalka.

Zdaj dejansko ve, da nam letenje v tretjo dimenzijo, v prostor, kjer naj nas normalno ne bi bilo, kjer živijo bitja, za katera pravimo, da so slepa veja razvoja, odkriva sliko sveta, ki je ne poznamo. Kot je dejal M. Lenarčič: »Višje kot letimo, manj detajlov vidimo in jasnejša postaja slika našega življenja.«

Odkar leti je njen pogled na svet drugačen. V sebi nosi vedno globlje zakoreninjeno hrepenenje – poleteti višje, dalje. Željo, izgubiti se sredi modrega neba in svet videti enostavno takšen kot je – veličasten. Z vsakim novim štartom se za njo rodi nov polet in ko se njeno telo odlepi od tal, si vedno znova reče, da je najsrečnejši človek, saj ji je dano, da sme okušati to kar ji ni bilo dano – sme poleteti.

email: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Če ga želite videti, omogočite Javascript.

tel: +386(0)41 479 575