HikerFlyerHomoSapiens

Citiram besede moje sošolke Mojce, s katero sva pred leti skupaj gulila šolske hribčke. “LETENJE JE MOJ NAČIN ŽIVLJENJA. IN, GA IMAM RADA”… Res je, rodili smo se brez kril in prav tako smo nekrilata bitja, vendar se naša bitja imenujejo kar POSEBNA, saj je vsak od nas, močno verjel v letenje in začeli smo plesti lastna luštkana krilca.

Danes obstaja ogromno vrst letenja. V tej zgodbi smo vrste hikerflyerhomosapiens, tisti, ki preizkušajo lastne meje moči v premagovanju višinskih razlik ob polni bojni padalski opremi, čist simpl natur povedano…uživamo v pozitivni bolečini, ko srce nabija, dihamo jebeni maksimalni zrak v usta in iz pljuč pošiljamo kisik, da lahko mišice naredijo vsak gib. Glavni vrhunec tega pa je, da ko stopimo na vrh, začutimo veliko zadovoljstvo, smejimo se, srce nam začne hitreje biti…kot pri seksu.

…in prvo odpravo smo ZAŠTARTALI na LEPENATKO…uau, veliko število zasvojencev, ki imajo radi gibanje, svež zrak, tovarištvo in razburljivost (da ne govorimo po kakem terenu smo šopal)…

Več o tem na blogu dosezi sonce.

Zdaj pa na…

SNEŽNA SAVINJSKA SEKSI PIČKA – RADUHA

Petek zvečer WhatsApp že brni :”wizzzzz, wizzzz”… na drugi liniji Robi nestrpno čaka, da dam komando za drugi vzpon…pregledam vreme, pokličem lokalce za nasvete, če rabmo dereze, dolge gate…in hop, zelena luč za Raduho.

Sobota postreže z lepim sončkom. Zberemo se v Lučah, trije mušketirji, utrjevalec poti- Seba, 1. šlepar- Robi in 2.šlepar- moja malenkost, polno aklimatizirani za napad na vrh. Lokalec padalec Benjamin nas toplo sprejme in dobesedno z avtom zdrifta po zasneženih cestah do prve postojanke, kjer si naprtamo gamaše, ter v bojni opremi piči miško, hop gor. Sam nerad uporabljam pohodne palice, smo se pa med hojo jebali z sestavljanjem Sebatovih novih pohodnih palic, ki jih je kupil prav na dan odprave…bogi revež je že skoraj obupal, pa tok so se mu svetile očke od ponosa, so bile take lepe modre črne…tipično za njega…ne, ne, niso bile od firme ADVANCE J. Končno nam je ratalo. Palice so bile sestavljene in Seba je prevzel vodstvo za napad. Robi se ga lepo drži, tako kot se njegova psička Joja drži ženke Manje… Jst? Maaa dolga noč je bila za mano in sem se odločil za lažjo varianto zadaj, se lepo predal udobju, hodil po utrjeni poti in preprosto užival med ogledovanjem in fotkanjem pokrajine…se nič ne utrujam s tempom.

Pridno nabiramo višino, slečem si bundo, da ostanem le v kratkih rokavih. Vročina in sonce naredita svoje, tako da veselo pričakujemo vmesno drugo postojanko, kjer že v mislih vidimo in čutimo pir v grlu…in glej ga zlomka, koča je prazna in zaklenjena. “Kaj za vraga”…smo slišali, da si je kolektiv na tako lep sobotni dan vzel dopust in šel smučat. Se pač nasitimo samo z jebeno vodo in sendviči, medtem pa si tudi sušimo preznojena telesa. Počasi hop grizemo naprej, sonce začne žareče pritiskati. Sneg je vedno bolj globok in pod vplivom sonca postaja bolj moker in težak. Se mi smeji, ko vidim kak Seba veselo skaklja z novimi paličicami naokoli, bogi Robi, ko mu že teče znoj po licih, ter se z neomajno močjo bori s snegom in s Sebatom. Si mislim, hvala bogu da imam dva tovariša, ki mi utirata pot…včasih pa se kar ugreznemo do pasu. Uživamo, ko čutimo da vsaka mišica opravlja svoje delo. Naokoli nas pa naše očke opazujejo zasnežene lepotne vrhove…in to kakšna pokrajina! Čista pravljična iluzija.

Kmalu zatem se končno povlečemo navzgor. Sam se trudim z iskanjem koče, ki sta jo omenila moja dva sotrpina, da bomo gor spili, “kao zadnja postojanka”, zaslužen pir. “Jebem jima sonce, nobene koče ni gor” in zopet bundo gor, mrzlo ko prasica, piha ko ledeni satan in se zopet jebem z ledeno vodo in ledenim sendvičem, bogi zobje…

Za vzlet se odločimo na bolj desni južni strani, tam ko je spihan snegec in mehka zemlja, da naše padalske vrvice na vrhu ne trpijo ob štrlečih skalah. Gledam moja kompanjona kako neumorno, s hendlanjem, raziskujeta svoja advance pi pi krila. Ko obvladujeta igro igranja s cotami, se z neverjetno ambicioznostjo odlepita v vsak svoj sanjski svet. Spokojno sedim…opazujem in vem da bo tudi moja igra dala vedeti, da resnično ljubim svoj sanjski svet.

Odletim…

…in doživel orgazem.

Drugi dan v nedeljo pa zopet na skupinski številčni seks, hop Uršlja Gora.

Več o tem pa…maaaa ne rabim pisati, poglejte naokoli, vdihnite in svojega partnerja, partnerico, družino – kako jo, ga ljubite?! Čisto preprosto, tako čutimo mi in ljubimo letenje.

Ostale slike: https://photos.google.com/share/AF1QipMTYf1wJ0rWglQ958gLQYOpAACNgWYyER3txWLXrEe4d6kCaIDImTAZSBY-DPLshw?key=bUdheXBRZktqVS1RbGpQVVBpUkVyXzdUTDg0QjR3

Rok Wosa