Ledeno kraljestvo (Karavanški Stol)

»Plan imam neko dvojko splezat in odletet«….je na pametnem telefonu zabrnelo (WhatsApp) v soboto, 2. 12. 2017 čez dan…pošiljatelj pa »Padalec Wosa«.

Tako vas pač imam v tem pametnem telefonu shranjene. Vsi ste padalci v mojem imeniku, dodano je še vaše ime ali priimek ali vzdevek…po partizansko pač…lažje najdem 🙂 .

Ok greva. Mu zabrnim nazaj.

Spet pa tista negotovost. Veter, smer…bo kaj bo….če ne bo H&F bo pa pač samo H&H. Tudi fajn da se razmigamo. Pa zimska idila, pa to….

Pismo, avta nimam. Kako v nedeljo zgodaj zjutraj prit v LJ? Aha, SŽ (Slovenske železnice). Spet na pametni telefon. Vozni red vlakov. O, super. Pragersko – Ljubljana. Ob 6:01h odhod, prihod v LJ ob 7:38h. Spet brnim Padalcu Wosi. Pridem z vlakom. Poberi me v LJ ob 7:38h. Bodi točen, da ne bom na železniški zmrzoval, mu zapovedujem.

Nedelja, 3. 12. 2107. 5:55h že v Pragerskem na železniški postaji.. Edini potnik. Logično. Nedelja zjutraj ob 6h. Prijazna teta preko zvočnika na postaji (a imajo to posneto ali v živo napovejo prihod vlaka na postajo tudi ob taki zgodnji uri?) napove da »moj« vlak pride na peron 2. Evo ga. ICS. O to je pa oni ta hiter. Pa tudi ustavlja se ne na vsaki vaški gmajni. Spet ena prijazna teta (kondukterka – a se to tako napiše?) izstopi iz vlaka, me pozdravi (sicer malo čudno pogleda moj, letos hvala Bogu, zelo majhen nahrbtnik s pohodnimi palicami ob strani) in pospremi na vlak. Uf, kaka čast. Edini potnik in osebno spremstvo 🙂 . Vlak spelje. Jaz se namestim. Placa v vlaku več kot dovolj saj smo v enem od dveh vagonov bili trije potniki. Jaz in dva uslužbenca SŽ, ki sta šla na šiht…in celo pot grajala firmo za katero delata. Spet pride tista prijazna teta (lepa je tudi bila). Kam greva gospod? Joj če bi vam povedal sem si mislim bi itak rekli da nisem pri pravi. Do LJ prosim. Plačam in se udobno namestim. Vlak (ICS, ta hitri) se že slabih 10 minut pelje s polžjo hitrostjo. Sedaj pa verjetno bo. Pospešil. A še naslednjih 10 minut ni bilo nič drugače. Do CE rabimo 46 minut. No potem pa je dal gas. A nič hitro se mi to ni zdelo. Spet pametni telefon v roke. Vklopim eno kolesarsko App, da preverim hitrost. 66 km/h. In to je tudi bila top hitrost mojega potovanja na ta dan. No, kakorkoli. Ob 8h sem v LJ (22 min zamude). Padalec Wosa pa seveda čaka na postaji že od 7:35h. Si je vzel še malo rezerve da jaz ne bi zmrzoval 🙂 .

V avtu še Wosekov kolega Marko. Vsestranski avanturist. Ravno prišel iz potapljanja na Tajskem. Poberemo še Berni v Vodicah (no tam blizu) in hop naprej proti Žirovnici. Malo iščemo kje je cesta do Valvasorjevega doma, da bi si s tem skrajšali hojo na vrh Stola. A hitro se ta plan poruši. Cesta ni prevozna. Sneg. No prevozna je. Ampak za sanke. Celotna gozdna cesta od Valvasorjevega doma pa vse do Žirovnice (baje 6km) zratrakirana za sankanje. Padla odločitev da se kmalu odpravimo družno na sankanje. Bomo obvestili.

Tako smo štartali (midva z Wosekom s padali na hrbtu, Marko in Berni pa s pohodniškimi nahrbtniki) najprej do Valvazorjevega doma (1181m). Dobra urca lepe hoje. Tam kratka pavza in okrepčilo, nato naprej proti Žirovniški planini.

Že na Valvasorjevem domu sva z Wosekom bila skeptična. Pogled proti vrhu je kazal močan SV veter (odnašanje snega iz vrha Stola). Plan B. Zabreška planina. Nižje pa zavetrje. Za v dolino se vržt bo že. Bova pa od tam odletela. Pot pod noge.

Vreme je bilo fantastično, sonček, razgled…a na poti od Žirovniške planine proti Zabreški planini pa popolni vremenski preobrat.

V manj kot minuti se je dvignila megla nekje iz doline, katere pa zjutraj ni bilo. Debela plast nizke oblačnosti tako ni in ni hotela vstran. Pot do Zabreške planine smo vseeno nadaljevali. Saj smo upali da se »razkadi«. A se ni.

Na Zabreški spet malo postanemo in tuhtamo kako naprej. Pa gremo vsaj na vrh Stola, padejo ideje. A smo pozni. Gor je hoje še dobri 2:30h (ko ni snega), torej bo to sedaj v snegu 3h. Ura pa že 12h. Ne bo se nam izšlo (tema nas bo ulovila na sestopu). Pade odločitev. Vzpnemo se še kakih 100 višincev nad Zabreško planino, saj je želja po soncu velika. Izplačalo se je.

Prebili smo plast nizke oblačnosti. Pokaže se sonce, Julijci, Špikova skupina…še vedno pa upanje da se »razkadi« in z Wosekom odletiva v dolino. A žal se ni. Po nekaj foto utrinkih (pametni telefoni s še bolj pametnimi integriranimi fotoaparati so pokazali vso svoje znanje) in malici v cca pol metra visoki snežni odeji, smo se še kake pol ure »martinčkali« na soncu.

Nato nas je spet megla pregnala. Tokrat ne gremo višje za soncem, ampak smo se odločili za povratek v dolino. Sedaj se je pa začel adrenalinski spust po hribu navzdol. Snega veliko, kolena niso trpela, zato smo za sestop rabili le dobro uro. No, ta sestop je bil kot kakšno drčanje…malo po riti, malo po bokih, malo pa drsanje…

Bil je lep dan, čeprav brez letenja….a uživali smo predvsem v dobri družbi, čudovitih razgledih in predvsem z obilo smeha….dan smo poimenovali Ledeno kraljestvo 🙂

Primož Kostanjevec

SaveSave