Lintvar napade Zlato lisico

Kaj je hotel škrat Bolfenk in kaj smo naredili mi, da smo ga pretentali.

Ravno prav zgodnje decembrsko jutro nas je prignalo pod hladno in zasneženo Pohorje. Denis, Wosa, Robi, Aleš, Jože, Irena in Arnold. Sedem neustrašnih padalskih pohodnikov. Nekaj zrelih, nekaj zelenih – ravno tako, kot mora biti na drevesu spoznanja.

Mimo hotela Habakuk in spodnje postaje Pohorske vzpenjače, smo strastno zakorakali v prvo pohorsko strmino. Najprej smo jo, še polni novih moči,  ubrali kar po direktni liniji, kasneje pa smo se prepustili notranjemu glasu. Ta je trdil, da je bolje izbrati sončno in nekoliko bolj položno varianto mimo koče Luka (mimo Lukeja, bi rekli Mariborčani). Z višino je snežna odeja postajala obilnejša a pot je bila dobro uhojena, zato je znoj tekel zgolj v majhnih potočkih. Naredil se je lep sončen dan in na hribu se je trlo veselih pohodnikov. Ko so videli naše nahrbtnike, so nas prenekateri kar zelo iskreno pomilovali. Mi pa se nismo pustili motiti in zložno smo jo ubirali proti vrhu.

Dih nam je zastajal in utrip je norel, ko so nam grozne strmine jemale moči. Moči res, a volje nikakor. Ko smo prečkali sedežnico Sleme, smo bili rešeni najhujših strmali in nekoliko lažje zadihali sveži pohorski zrak. Zmogli smo celo pozirati uradnemu fotografu, ki je dostojno ovekovečil našo žepno odpravo.

Na štartu je izredno vzpodbudno pihljalo, zato smo si brez velikih besed in odvečnih dejanj nataknili krila. Vsi so se suvereno, že skoraj pohotno pognali v štajersko nebo. Še jaz bi se, če nastop na domačem terenu ne bi bil bolj v breme kot resna prednost.  Pod budno mentorsko taktirko Woseka, sem se rešil treme in iskreno zagotavljam, da me je nebo prijazno sprejelo.

Nekje nad smučišči in pohorskimi smrekami ter avtohtonimi bukvami globoko spodaj se je ustavil čas, da sem sprejel in vdihnil TRENUTEK. Še škratu Bolfenku bi nagajivo pokazal jezik, če ne bi preveč vneseno užival tiste čarobnosti. Prehodil, pretekel, presmučal, presankal in preletel sem to Pohorje. In zdaj še prelebdel. Vauu. Bilo je mrzlo, res in strastnih dviganj tudi ni bilo. A kdo bi se sredi nebeške poezije ubadal s takšnimi banalnimi rečmi?!

Slalom nad pohorskimi strminami je bil zabaven, a kaj, ko je enkrat vendarle potrebno pristati. Sredi neosebnih betonskih stavb je spodaj grozilo velikansko, gromozansko in zelo globoko jezero. Kaj jezero, pravo morje. Morda vendarle samo v moji nemirni glavi. Kajti tam nekje ob vstopu v šolski krog so postali voda, stavbe, žice in ostala nevarna navlaka povsem brezpredmetni in ostal je zgolj zelo velik travnik za končno dejanje – prihod in pristanek. Ta velik travnik, širok in prijazen, se je malce upiral le z redkim trnjem in številnimi nagajivimi lužami. Dotik z zemljo me je prinesel nazaj in trenutek za tem bi lahko z nasmehom razveselil celoten planet.

Lahko bi ostal kar tam, buljil v nebo in se predajal blaženosti. Vendar ne. Lisička in lisjaki smo morali še enkrat strnili vrste. Ker je prvi tek vse prehitro minil, smo želeli nastopiti še v drugem teku. Tega smo se lotili suvereno, kar z gondolo.

Naš finalni nastop se ni pričel preveč vzpodbudno, kajti na štartu je tokrat veter kazal nekoliko manj prijazen obraz, in se nam je kar malce preveč poredno zaganjal v hrbet. Zelo resno smo razmišljali, da bi spremenili lokacijo štarta, morda celo poiskali nova obzorja, vendar smo se po kratkem sprehodu, vdani v usodo, vendarle vrnili na isti teren. Vse preveč zagonetnih preizkusov nam je nastavil škrat Bolfenk, da bi se kar tako podajali v neznano.

Slednjič smo vendarle pretentali veter in se še enkrat pognali v nebo. Levo gondole, desno drevesa, tik pred mano izbuljene oči utrujene pohodnice, ki se pripravlja, da bi nekaj rekla. Zmanjkalo je časa. Tesno mimo nje. Šviiist in ponovno vzvišena samota naslednjih nekaj, vedno prekratkih minut. Pristenek v enem kosu in veselo druženje ob kuhančku na novem trgu ob spodnji postaji vzpenjače. Medtem je že prihitel glavni trener ekipe Lintvar, ki s pohvalami ni skoparil.

Povejte, dobri ljudje:  je še kaj lepšega, kot uživati v družbi istomislečih?

Komaj čakam, da spet ulovim tisti nasmeh. Bilo je namreč vredno.

Arnold Lesnik

SaveSave