Moja prva prava tekma – Serial cup 2018

Letos sem se odločil da grem na mojo prvo padalsko tekmo. Izbral sem Serial Cup, ki že kar nekaj let poteka konec Avgusta v Zgornjem Posočju.

Serial cup je padalska tekma v preletih z vnaprej določenimi obratnimi točkami in ciljem. Namenjena je pilotom ki začenjajo s tekmovalnim letenjem. Dovoljena je uporaba serijski padal do EN C varnostnega razreda. Res sem že sodeloval na dveh taskih na zadnji Para snežinki ampak to ni to. Na tekmovanje sem se prijavil predvsem zato da se čim več naučim, saj sem že večkrat slišal, da je za napredovanje v našem športu enotedenska tekma vredna več kot cela sezona letenja.

Task 1, Lijak. V petek zjutraj se naša mala a zagnana Lintvarjeva ekipa – dva Roka z Damjanom na čelu napoti proti primorski. Spotoma se nam pridružita še dva Metuljčka željna dirkanja – Jernej in Mitja. Na štartu se nas je zbralo dobrih 90 optimistov, ki smo kljub slabi napovedi verjeli da bo dan zdržal da se izpelje dirka. Vzdušje je prijetno in po pozdravu in nagovorih organizatorja se dirka počasi pričenja. Najbolj utečeni so hitro v zraku in že vrtijo nad grebenom nekoliko proti JV.

Jaz hitim, da se spravim čim prej v zrak. Kmalu sem zapet v sedežu in čakam z nabranim padalom ob robu vzletišča. Ni pretirane nervoze, samo prijetno  vznemirjenje polno pričakovanj, v ozadju pa le ena misel: »Pazi da ne boš takoj scuru!« Potegnem takoj ko dobim prostor na štartu. Zapodim se ob grebenu proti V, dviganja so šibka in brez pravega stebra. Letimo v koloni ob grebenu, kot bi bil na vlečnici. Nevajen gneče v zraku se počutim nekoliko utesnjeno saj ne morem obračati kot ponavadi, vedno se najde kdo ki mi je na poti.  Po desetih minutah borbe z balončki med počasno curažo priznam poraz in se zapeljem na pristanek. V okolici že rastejo čedalje večji nevihtnih oblaki. Kmalu začne v Ajdovščini deževati in jasno je da tekme ne bo možno speljati do konca. Task je bil po 35 min prekinjen in ni bil točkovan. Takoj mi odleže, saj se moj prvi zaje* ne bo štel in naslednjič štartam iz nule, kot ostali.

Ker je napovedan deževni vikend in verjamemo v pregovor »no sun = no fun« se z ekipo za dva dni vrnemo nazaj na Štajersko.

Ponedeljek, task 2 na Kobali. Dan obeta in pričakovanja so velika. Vsi smo našpičeni in željni dirkanja. Napetost se čuti na štartu kot tudi v stebru nad Kobiljo glavo kjer je zbrana cela jata. Eni vrtijo široko, drugi bolj ozko, tretji kot jajčke, najde pa se tudi kak ki jo užge kar počez. Vztrajno oglašanje varia prekinjajo le posamezni kriki pilotov. Štart se odpre in brez izjem tiščimo proti prvi točki proti J, nato pa čez Mrzli vrh proti Kobaridu. Kmalu se pokaže kdo je prišel tekmovat za rezultat in kateri smo še bolj zeleni. Tisti bolj vešči dirkanja pičijo ravno proti obratni, mi ki smo bolj zadaj vrtimo vsako dviganje. Večina nas brez težav pripelje do Kobarida kjer obrnemo nazaj proti Kobali. Ob obratu se zaletimo v vzhodnik. Joške slabo delajo in višine ni ravno na pretek. Selekcija je huda in tudi sam zaradi tiščanja v veter scurim pod »Planico«.

Torek. Tretji task so nam zastavili po Bohinjskih hribih. Pot nas je vodila s Kobilje glave na Vogel, nato nad Krn, nazaj proti Voglu in še enkrat proti zahodu v Kobarid. Ta dan je bila moja glavna želja doseči cilj. Spet sem letel med zadnjimi in vrtel bolj ali manj do vrha stebrov. Ves čas sem pazil na višino a sem vseeno ob zadnjem prečenju pod Rdečim robom komaj preletel sedlo nad planino pod njim. K sreči se je tam ravno odlepil steber, ki me je ponesel nad vrh grebena in takrat sem začutil da mi bo danes uspelo. Res sem rabil skoraj dve uri več kot najhitrejši, ampak cilj, kjer je vedno pivo za tiste ki uspešno odletijo task, je pa le bil dosežen. Ta dan nas je kakih dvajset pilotov prvič doseglo cilj na kaki tekmi oz. izgubilo »goal virginity« kot temu pravijo tekmovalci. Za ta dosežek smo bili zvečer dodatno nagrajeni z lepimi Naviterjevimi majčkami.

Po dveh tekmovalnih dneh sta bila tekmovalni ritem in rutina je že kar osvojena. Zjutraj zajtrk in prevoz na štart. Malo druženja po štartu in priprava opreme. Task briefing, kjer organizator razloži dnevno vremensko situacijo in tekmovalno nalogo – »task«, z nasveti kako se je lotiti da bomo čim bolj uspešni. Nato še zadnje priprave, čakanje na odprtje štarta in hop v zrak.

Popoldne pa osvežitev v Soči, hranjenje, klubska analiza taska z rehidracijo, večerno predavanje raznih izkušenih tekmovalcev (Jošt Napret, Nicole Fedele, Mitja Jančič in Primož Suša), analiza taska s strani organizatorja in zmagovalcev dneva ter priprava na nov dan, ko se vse omenjeno ponovi.

Sreda, Task 4. Po včerajšnjem doseženem cilju sem bil kar samozavesten in apetiti so se povečali. Naloga je bila sprint na greben Polovnika, povratek proti Tolminu, še enkrat do »Planice« in pristanek v Gabrje. Pred štartom se je jata razdelila na dve grupi. Prva je čakala v bližini Vogla, druga v kateri sem bil jaz pa nad Kobiljo Glavo. Ob odprtju štartnega markerja se zaženemo proti Z. Moja skupina je šla proti Mrzlemu vrhu, kjer smo popravili višino in se razdelili. Nekaj nas je preskočilo na pobočje Krna. Točko na koncu Polovnika dosežem brez večjih težav. Na povratku po Polovniku proti Krasjem vrhu ga ves čas tiščim na pol gasa in spuščam stebre, saj sem računal da bo Krasji vrh lepo delal kot je namignil organizator, ampak ni. Do povratka na Krasji vrh sem imel občutek da res dirkam, tam pa se je zame ustavilo. Pol ure sem se mučil da sem pobral na, za moj občutek dokaj varno višino – 2000m. Za preskok na južno pobočje pod Krnom je bilo po moji oceni vseeno premalo zato sem zavil proti S in poskušal ob grebenu za Krnom nekako ohranjati višino. Uspelo je ampak res za las, saj sem se komaj privlekel do plazu kjer so še bila šibka dviganja. Tako šibka, da sem se 45 minut mučil nad njim in bil na koncu nagrajen z navitjem čisto pod zadnjo bazo dneva na Krnu. Sledil je dolg dolet do Tolmina in ko sem že mislil da je treba le še zapeljati v cilj pri Gabrju mi telefon pokaže da imam še »Planico« za obrnit. Uff… na to sem pa čisto pozabil. Prvotni task je bil namreč spremenjen. No višine je že tako zmanjkovalo in z zadnjimi upi zapeljem tik ob greben Mrzlega vrha. Ob grebenu je še rahlo držalo ampak dvigalo me pa več ni, zato sem bil prisiljen zapeljat na pristanek v kamp. Cilj je bil dosežen, a tokrat brez zadnje obratne točke.

V Četrtek, ki je bil zadnji tekmovalni dan, se je organizator odločil da spelje tekmo na Lijaku, saj je bila napoved da bo Posočje pokrilo. Lijak mi po petkovi curaži in treh  dneh vrhunskega letenja v gorah sploh ni dišal. Tokrat sem se pobral nad greben ampak stebri niso bili kot v Posočju. V dviganjih so se čutili sunki vetra. Na robu grebena me je pošteno premetavalo. Malo gor, malo dol, kot bi vozil čez luknje. Tudi zavoji so šli bolj tako, pol po moje pol po svoje. Nebo za Lijakom je postajalo čedalje bolj temno, dviganja na robu so bila razbita in za moj občutek kar preveč pogosta. Takšno baloniranje mi ni bilo niti malo všeč in kmalu sem se odločil, da grem raje na pristanek poskusit vegansko pico. Zgleda da sem se ob odličnih pogojih v prejšnjih dneh nekoliko razvadil. No na koncu se je naredil super dan, temni oblaki so se razkadili in dirka se je razživela. Svojo prenagljeno odločitev za pristanek sem malo obžaloval, a tudi opazovanje iz sence ima svoj čar pa še pica je bila zelo dobra.

Ob zaključku tekmovanja so si stopničke razdelili takole:
1. Urban Valič
2. Aljaž Valič
3. Yury Mishanin

Lintvarji pa smo bili:
5. Damjan Čretnik
24. Rok Vegelj
41. Peter Kocjan
100. Rok Lorger

Ekipno smo Lintvar racing team med devetnajstimi ekipami zasedli solidno 7. mesto, ob pomoči Markota Kejžarja (Luftmandlc), ki je okrepil našo ekipo.

Na Serial cupu sem naletel 11 ur kar je dober obliž na rano po letošnji slabi letalni sezoni. Naučil sem se kako zelo ti lahko pomaga pravilno nastavljen inštrument. Katere linije delujejo bolje in katere malo slabše. Kdaj se splača nabirati višino in kdaj tiščati naprej. Kako ti lahko dan hitro ugasne in da se vztrajnost včasih poplača. Kako ohranjati višino ob grebenu in se reševati z zavetrno termiko. Vrtenja v nasprotno smer in pakiranja padala s pripetim sedežem.  Čakanja na vzletišču – ko si na štartu tri ure preden boš letel in opazuješ kako se dan počasi razvija ter verjetno še marsikaj ker še niti ne vem da že vem.

Vsem ki še kolebate toplo priporočam da se nam že naslednje leto pridružite. Pa ne čakat, da se boste sami sebi zdeli dovolj dobri da lahko greste na tekmo. Mnogo stvari se lahko naučite samo tako da pridete zraven in poskusite. Hvala neformalni vodji našega tima – Damjanu Čretniku za mentorstvo in nasvete. Zahvala gre tudi organizatorju Gašperju Prevcu z ekipo, za odlično izpeljano tekmovanje z vsem kar sodi zraven. Konec avgusta naslednje leto pa se spet srečamo na Serial cupu in se pomerimo, kdo bo imel krajšega (skupni čas).

 

Rok Lorger

Lintvar racing team