Idro

Je rekel, naj kaj napišem o tečaju izrednih postopkov v Idru.

Pravzaprav ne vem, kako podrobno naj teh pet dni opišem. Sama običajno ne želim vnaprej kaj dosti vedeti. Zato ne bom veliko, vsak mora izkusiti sam.

Po prihodu je bilo najprej predavanje. Predavatelj je bil Klemen Sovan, vodja tečaja. O manevrih, ki jih bomo izvajali. Situacije bomo sami povzročali in nato reševali. Predavanje je bilo popestreno s posnetki in s ponavljanjem že povedanega. Ušesa, stransko zapiranje, frontalno zapiranje, B stall, negativa 180, spirala, minimalka, nihanje, wingover-ji, da ne omenjam full stall-a…. Z gasom, brez gasa, počasno popuščanje, hitro popuščanje, popuščanje na pol, pumpanje obeh koncev hkrati, pumpanje izmenično, nagneš se tja, pa tja, pa bohnedaj, da takrat pogledaš gor (kdaj že?), počasi, hitro, te vrvice, one vrvice, močno, malo … po dveh urah sem imela v glavi vse pomešano. Jebelacesta, a jutri naj pa to delam? Izpit je resda že v žepu, ampak za tole pa ne vem, če sem jaz ta prava. Če sem se na tečaju počutila kdaj negotovo, sem se ob koncu tega predavanja. V tolažbo mi je bilo, ker sem opazila, da nisem edina.

Ne bom pozabila Kleménove izjave, preden smo se naslednje jutro odpeljali na vzletišče: »Prvi let je najbolj stresen, tako za vas kot zame. Potem bo veliko lažje.« 

Res je bilo. 

Vse je teklo kot namazano, četudi za nekatere namočeno z vodo. Vreme nam je služilo, veter prav tako. Vsakdo je doprinesel svoj delež k izjemnim situacijam, k izjemnemu razpoloženju ter k dobremu in srečnemu koncu. 

Če koga skrbi, nič hudega. Ko sem nad jezerom po postaji zaslišala Sovanov glas, ki me je mirno pozval po imenu, je šlo vse (skorajda) samo od sebe. Brez odvečnega besedičenja, mirno, osredotočeno, le tisto, kar je bilo pomembno. Ko smo enega od tečajnikov po precej burnemu dogajanju v zraku vprašali, če ga je bilo kaj strah in ali je kaj videl, kaj se je dogajalo s padalom, je rekel, da pojma nima, ker je poslušal samo Klemenov glas in ga ubogal.

Vsako jutro dva poleta, popoldne analiza vsakega leta. 13 tečajnikov in dve tečajnici, dva kombija, Damjan in Tomaž šoferja in »štarterja«, moralna podpornika ter ravno ta prava za naša vprašanja, snemalec, ta zmočene pa je Wosa pridno pobiral iz jezera in jih vozil na obalo. Vsakega smo pričakali z aplavzom. Nihče se ni poškodoval. 

Ob prostem času je bil na voljo na bližnjem drevesu obešen simulator za treniranje. Popoldne pihlja ob jezeru ravno pravšnji vetrič za igranje s padalom na tleh. Tudi to smo si dvakrat privoščili.

Narava je zelo lepa. Kamp urejen. Na eni parceli nas je bilo kar šest, vsak s svojim šotorom, temu primerno je bila tudi cena ugodna. Glede hrane se je znašel vsak po svoje. 

Skupina in celotno vzdušje v njej pa – enkratno in neponovljivo. Polno je bilo medsebojnega sodelovanja, pomoči, moralne podpore, iskrenosti in smeha na tone.

Za zaključek? Tam gori na nebu, nad jezerom, sem spoznavala sebe in svoje padalo. So rekli, da mi je dobro šlo. Zagotovo sem dobila večje zaupanje v padalo. Je kot eno zelo prijazno bitje (ne morem reči bitjece, ker me z lahkoto kam odvleče), s katerim je treba delati nežno in z občutkom. Če slučajno ne vem, kaj naj bi naredila, je običajno najbolje, da ničesar. Če hočem kaj na hitro ali na silo, se prestraši in podivja, jaz pa za njim. Priznam pa, da sem zaenkrat jaz tista, ki mu zaupam bolj kot lahko padalo meni. Bo treba še veliko vaditi obvladovanje padala na tleh ☺.

Pred odhodom je bilo v meni kar nekaj nelagodja, raznoraznih strahcev. Gledano nazaj pa sem zelo zadovoljna, da sem bila tam. In niti za sekundo, preživeto tam, mi ni žal. Prav tako je glede denarja. Super občutki in veliko novega znanja. 

So mi šef rekli naj napišem o Idru. Zdaj vem, zakaj si tako želi, da bi ta tečaj opravil vsak jadralni padalec. Čeprav še zdaj ne vem, zakaj je to rekel meni…

Jana